“Vzeti si minuto zase, da malce razmisliš o sebi, svojih občutkih in svojem delovanju, je neprecenljivega pomena v tem hitrem tempu življenja. Čeprav se sliši nesmiselno, se sama ustavim med tem, ko gibam. Med gibanjem lahko razmišljam, moje misli niso obremenjujoče in po tem času, ki si ga vzamem samo zase, se res bolje počutim in grem z boljšo energijo čez dan,”
o svoji osebnem življenjskem spoznanju pove Nuša Repovž, mlada mamica, ki je preko svoje osebne izkušnje zloma postala navdih mnogim nosečnicam, mladim mamam in ženskam.
Ko pogledate na svoje življenje, kakšno je?
Moje življenje je polno. Sem coach, osebna trenerka, ustanoviteljica Gibaj Zibaj programov za nosečnice in mamice po porodu, ki jih tudi sama izvajam. Pišem blog, sem žena in mama. Odkar sem mama je vedno zabavno, polno izzivov in nepredvidljivih dogodkov. Tudi prej so bili, sedaj pa jih je še več. V svojem življenju uživam. Ni vedno lahko, so vzponi in so padci, a si prizadevam, da se iz vsake situacije nekaj naučim in tudi osebno zrastem. In ja, včasih zmanjka energije.
Kako usklajujete vloge poslovne ženske, mamice, žene … Imate kdaj težave s tem?
Od dneva, ko sem postala mama, se skoraj vsakodnevno srečujem s tem izzivom; kako uskladiti vse te vloge, da bi bila hkrati lahko vse 100%. Včasih enostavno ne gre. Sem samo človek. Spoznala sem, da sem v nekem trenutku lahko samo eno. Ali delam ali sem mama ali pa sem žena. Če moja glava ni umirjena in pri stvari, potem je vse naokrog in hkrati nikjer.
Srečo imam, da delam tisto, kar me resnično veseli in da mi samo delo ne jemlje veliko energije, čeprav me vedno nove ideje in postavljanje prioritet včasih res vrže iz tira. Delam z nosečnicami, mamicami in polno zaposlenimi ženskami. Delim svoje izkušnje, predajam znanje in jim s coachingom pomagam v svoje življenje vključiti vlogo mame, uravnotežiti čas in odkriti njihove potenciale, ki jim omogočajo polnejše in kakovostnejše življenje.
Ko ne delam, se trudim, da delo resnično odklopim in da sem tisti čas, ko sem z malim navihančkom, res z njim. Čas preživljava aktivno, ustvarjalno in tako gradiva najin odnos. Tako sem mu lahko vzor, saj verjamem, da naša dejanja povedo veliko več kot besede. Ko pa smo skupaj kot družina, je še toliko lepše. Navadno je to pogosteje čez vikende, zato te poskušamo preživeti čim lepše. Večeri, ko gre otroček spat, pa je navadno čas za naju – moža in ženo. 🙂
Odrešujoče je tudi spoznanje, da ne bom ničesar zamudila in da ni nič narobe, če rečem nečemu ne, saj jaz bi pač vse naenkrat, če bi le lahko.
Kakšna je bila pot do teh spoznanj?
Življenje človeka velikokrat pozove k temu, da se ustaviš in razmisliš, kje si trenutno v življenju, kaj počneš, si srečen? Navadno se ne ustavimo ob prvem znaku in tudi ob drugem ne. Tudi takrat, ko se ustavimo in razmislimo, nas tok življenja hitro potegne nazaj.
Nazadnje sem se morala ustaviti kot “novopečena” mamica. Misel, da zmorem vse sama, je bila zame sicer spodbujajoča, po drugi strani pa ubijajoča.
Kar naenkrat so bile vse situacije stresne. Nisem več zmogla nadzorovati svojih čustev, občutek, da sem za vse sam, pri tem ni bil ravno vzpodbuden. Seveda je bil to le občutek, pritisk, ki sem si ga naložila sama. Resnica je bila, da nisem znala “prositi” za pomoč, ko sem jo potrebovala. To, da sem morala sredi noči odložiti jokajočega otročka in iti v drug prostor, kjer sem kričala in jokala v vzglavnik, da ne bi zbudila moža, je bilo zame preveč. Zlomila sem se. In ne enkrat …
Končno sem si priznala, da ne zmorem. Ne zmorem vsega. Še posebej pa ne sama. Spoznanje, da nisem sama, da je tukaj moj mož, da so okrog mene ljudje, ki me podpirajo, me imajo radi in da se lahko na njih obrnem kadarkoli, je bilo osvobajajoče. A da sem prišla do tega spoznanja, je preteklo kar nekaj časa.
Takrat sem se ustavila. Prenehala sem si postavljati čisto preveč vsakodnevnih ambicioznih načrtov, kaj vse bom počela čez dan in kaj vse bom naredila in si potem belila glavo, če česa nisem naredila. Zavedla sem se, da sem na porodniškem dopustu in da sem tu predvsem zato, da z otročkom uživava. Vedno sem rešitve iskala v sebi in tudi tokrat sem jo. Čas sem namenila mojemu otročku, mu pustila, da v moje življenje vnese svoj ritem in me uči. Uči me vztrajnosti, potrpežljivosti, igrive ljubezni, raziskovanja. Uči me, da se ustavim, pogledam naokrog in opazim stvari, ki jih do sedaj nisem. Spomni me, da v sebi še vedno nosim to igrivo otroško energijo, ki mi daje lahkotnost in mi pusti sanjati.
Če bi lahko danes sami sebi napisali pismo in si ga poslali na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?
V pismu bi bilo zapisano nekako takole…
Na ta svet si prišla s prav posebnim namenom. Da si ti »TI« in nihče drug, ker si s tvojo razigrano energijo in nasmehom nekaj posebnega. Tvoja navihanost in domišljija naj ostaneta v tebi čim dlje, čeprav mamici in očku tako vsak dan postaviš na glavo. Dokler drugim ne škoduješ, počni stvari, ki te veselijo, si v njih dobra in naj te ne zanima, kaj si bodo ob tem mislili drugi. S svojo sproščenostjo, pozitivno energijo, psiho-fizično močjo in vztrajnostjo si lahko vzor svojim vrstnikom.
Razvijaj se, vsak dan se nauči nekaj novega in se ne omejuj z omejenostjo ostalih ljudi. Razpri krila in bodi čim bolj svobodna. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu” (Gandhi)
Čeprav ne vem, kaj bi mi te besede pri desetih letih pomenile in kako bi jih razumela … bi verjetno to pismo imela blizu sebe in bi ga večkrat prebrala. Enkrat bi mi te besede sigurno prišle prav.
Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?
Pri 20ih sem bila na višku pubertete in želela bi si, da bi se v tem času bolj spoštljivo obnašala do svojih staršev, predvsem mame. Da bi se zavedala, da starši in ljubezen, ki jo prejemam od njih, niso samoumevni. Da so oni tisti, ki me imajo najraje in da mi želijo samo dobro, ne glede na to, da si mislim, da mi delajo krivico. Da me vzgajajo po najboljših močeh.
Da bodo na koncu oni tisti, ki bodo moji najboljši prijatelji, mi stali ob strani in me podpirali v najtežjih trenutkih, ko jih bom najbolj potrebovala.
Da nisi večno mlad in da se lahko tudi ko si, malce ustaviš in prisluhneš. Da se zaveš, da nisi najbolj pameten in da nisi pojedel vse znanosti sveta, ampak, da je pred tabo še veliko življenja in da te bodo vse izkušnje, ki te čakajo, naučile še marsičesa. In kakšno bo življenje je odvisno samo od tebe in tvojih odločitev.
Da se lahko tudi umirim in razmislim o življenju, kaj si želim, kaj me osrečuje, da si mogoče zamislim, kje bi rada bila čez 10 – 20 let in kaj bom naredila, da se to res uresniči …
Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja?
Pomaga mi dolg močan objem moža. Takrat ga objamem, se mu naslonim na ramo in ga ne izpustim. Če je potrebno, jokam in izperem iz sebe vse tegobe, ki jih imam. Ko je to mimo (navadno ne traja dolgo), se zamislim, kaj je res tisto, kar me spravlja v slabo voljo in kaj lahko naredim glede tega. Poskusim najti rešitev.
Pomaga mi, da se ustavim, da se vsaj za trenutek odmaknem od vsega in na stvar pogledam od daleč, še iz drugih zornih kotov. Če svoje občutke tudi zapišem ali jih izrečem na glas, mi je v trenutku lažje. Zato sem v nosečnosti in obdobju po porodu veliko stvari zapisala tudi na svojem blogu Gibaj Zibaj, ki je sedaj prerasel v veliko več kot le blog.
Ko sem slabe volje, mi skoraj vsakič pomaga trening. Glava se pri tem spočije, moje telo se sprosti in iz njega izrinem slabo energijo. Ko gre otrok spat, si vzamem čas samo zase ali pa se stisnem k možu. Navadno se zleknem na kavč, odmislim vse in samo sem. Včasih mi celo, preden zaspim, uspe odpreti kakšno knjigo.
Največ energije pa mi povrne brezskrben dopust – ali samo sprememba okolja. Tako lahko glavo odklopim, ne razmišljam o tem, kaj me čaka, ampak le uživam in pozabim na čas.
Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?
Že samo kratek oddih, 2 – 3 dnevi in odmik od mestnega vrveža je dovolj. Samo, da odklopim, da sem nekje v sproščenem okolju, da ne razmišljam o naslednji minuti kaj bom počela in kako, ampak samo sem. Če je to daljši dopust, nekje ob morju, kjer sem s svojo malo družinico in po možnosti lahko tudi kajtam ali sem na kakršen koli način lahko tudi aktivna – to pa je zame pravi polnilec baterij. Seveda takrat v mislih ni nič drugega kot le moj mož in otrok…in morjeeee, sonce in sproščenost.
Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete?
Načrtov je kar nekaj, idej tudi nikoli ne zmanjka, kar je včasih težko uskladiti.
Trenutno sem osredotočena na prepoznavnost blagovne znamke Gibaj Zibaj, ki je, kar pove že ime, v tesni povezavi z gibanjem – saj je to večji del mojega življenja in si brez tega res ne predstavljam svojega vsakdana. Z Gibaj Zibaj želim čim več žensk ozavestiti, podučiti o tem kaj jim gibanje dejansko prinaša v vseh različnih obdobjih njihovega življenja in zakaj je to za nas še toliko bolj pomembno, kot za moške.
Tako sem se osredotočila na dve kritični točki, ko navadno ženske prenehajo z gibanjem – nosečnost in po porodno obdobje in oblikovala kakovostno, učinkovito in primerno vadbo ravno za ti dve skupini. Zelo veliko nosečk ima strah pred gibanjem, mamice pa se le s težavo vrnejo v gibanje, saj je za njimi daljše obdobje neaktivnosti, njihovo telo je spremenjeno in potrebuje posebno obravnavo, znajdejo se v čisto novi situaciji in težko se premaknejo iz cone “udobja”, če temu lahko tako rečem. Ko si mamica, vem, da ni več cone udobja, ampak je vedno nekaj za postorit in v tem pozabimo nase in na svoje potrebe. Tu je ta točka, kjer mamica potrebuje dodatno vzpodbudo, da se ustavi, zamisli in vsaj eno stvar v dnevu naredi samo zase. To je dobro za njo in posledično za vse okrog nje.
Gibanje je nekaj, kar povrne energijo, povrne samozavest in tako lažje preživljaš vsakdan. In ker ženske veliko hitreje kot moški prevzamemo vlogo žrtve, se vsemu poskusimo prilagoditi, samo da bo ostalim dobro, ne glede na to, kako bo nam. Veliko bolj smo podvržene depresijam in tesnobnim obdobjem. Vse to je pogosto v nosečnosti, še bolj v porodnem obdobju in z Gibaj Zibaj tudi zato želim čim več žensk pozvati h gibanju. Z gibanjem si tudi povrnemo zaupanje v samega sebe.
Kako to počnem? Zaenkrat le s tem, da nasvete, znanje in izkušnje delim na FB strani in Instagramu Gibaj Zibaj. Dogovarjam se za intervjuje, da bo za moje poslanstvo in gibanje slišala cela Slovenija. Pripravljam delavnice in gradim strategijo, kako priti do čim več žensk, deklet, mam, žena in da jim lahko dvignem raven zavedanja, kaj jim gibanje v zdravi meri lahko prinese.
Kakšen bi bil svet, če bi mu vi vladali?
Predvsem bi bil pravičen in prijazno iskren.
Na svetu je vsega dovolj za vse, le porazdeljeno je malce bolj slabo. Zagotovo bi vsak dobil svoj delček pogače, imel dostojno življenje, streho nad glavo – brez presežkov, predvsem pa brez pomanjkanja. Tako tudi ne bi bilo zavisti, grabežljivosti in strahu, da bi nam česa zmanjkalo, naj bo to čas, denar ali energija :).
Vsak bi počel tisto, kar rad počne, v čemer uživa in je dober. Delali bi za skupno dobro – drug za drugega. Bili bi družbeno koristni in samozadostni v stiku z naravo.
Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?
Akcija me je opomnila na to, da imam vedno dovolj časa za vse, le ustaviti se moram in razmisliti, kaj bom naredila najprej. Da grem korak za korakom. In tako kot me uči moj malček, da si vzamem čas za stvari, ki jih imam rada in mi v življenju pomenijo največ.
Vzeti si minuto zase, da malce razmisliš o sebi, svojih občutkih in svojem delovanju, je neprecenljivega pomena v tem hitrem tempu življenja. Čeprav se sliši nesmiselno, se sama ustavim med tem, ko gibam. Med gibanjem lahko razmišljam, moje misli niso obremenjujoče in po tem času, ki si ga vzamem samo zase se res bolje počutim in grem z boljšo energijo čez dan.
Akcija me vsak dan spomni tudi na to, da si vzamem vsaj minutko zase in si privoščim tisto malo srčno stvar, ki me razveseli in mi da energijo.
Imate tudi vi svojo zgodbo, ki bi jo radi delili? Pišite nam na ustavi.se@over.net.