Družina je pomembna vrednota in vpliva na razvoj posameznika, zlasti v otroštvu, ki pa je ključnega pomena za socializacijo in osamosvojitev otroka. Moderne družine so venomer omejene s časom, zato so odnosi v družini danes drugačni, kot včasih. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, potrebujejo pa nekoga, s katerim bodo razvili uspešen osebnostni, čustveni in varen odnos.
Vloga mame
Vsaka mama mora biti sposobna čustvenega odziva in odziva na otrokove potrebe. Pomembno je, da je sposobna dajati in prejemati ljubezen. Otrok vedno pride na prvo mesto, potrebno pa ga je podpreti v tej meri, da se otrok osamosvoji. Da mama lahko izpolni vse te lastnosti pa mora imeti tudi dobro oporo moža in družine. Oče je pomemben že od otrokovega rojstva, saj s svojim varovanjem omogoči dovolj varno in stabilno okolje, da se mama lahko poveže z dojenčkom.
Vloga očeta
Od samega začetka na otrokov razvoj vpliva odnos med mamo in očetom. Moški v družini predstavlja stabilnost in svoji partnerici pomaga ohranjati notranji mir. Ko otrok raste, vse več odgovornosti prevzema oče, ki mu pomaga pri intelektualnem in družbenem razvoju ter pri razvoju samozaupanja. Oče je tisti, ki v igro z otrokom vpleta več značaja in zanimivih dejstev.
Pomembna je komunikacija
Pozornost in odzivi staršev otroku sporočajo, da je zanje opazen. Za otroka so starši edino medilo, zato je prepričan, da ga bodo na enak način videli tudi ostali. Da se otrok počuti sprejetega, potrebuje pohvalo, ki mora spodbujati otrokova zadovoljstva s samim seboj. Otrok se tako nauči, da se veseli svojih dosežkov.
Kadar starši kritizirajo, je potrebno kritizirati dejanje, ne otroka. Poznamo dve obliki kritike: konstruktivno in destruktivno. Pri destruktivnem kritiziranju kritiziramo otroka, da je naredil nekaj narobe, zato se ta počuti zavrnjenega. Učinkovitejša pa je konstruktivna kritika, saj skozi njo otroka seznanimo s posledicami. Če otrok z blatnimi čevlji umaže tla, mu namesto, da se jezimo nanj in ga kregamo, mirno in odločno povemo, naj za sabo počisti tla in mu pokažemo kako.
Obe strani, starši in otrok, na svoj način oblikujejo navezanost. Otrok je povsem odvisen od svojih staršev, saj zaradi svoje objektivne nezrelosti še ne more nadzorovati svojih impulzov in svojega ravnanja, zato starši v tem odnosu nosijo večjo odgovornost. Predvsem pa sta v družini najpomembnejša komunikacija, saj z njo lahko rešimo vse.
Vsak dan se ustavite in z njo preživite prosti čas.
Preberite tudi:
Lea Mrgole: Trenutek šteje
Prispevek je obnovljen iz leta 2017