Ustavi se …
Spominjam se tistega časa, kot bi bilo včeraj.
Ko sem na vprašanje; Kako si? odgovarjala z; V redu.
Iskreno, nisem vedela, kaj naj rečem drugega.
Hkrati pa sem s polno hitrostjo drvela proti zidu.
Veš tisto, ko že nekaj časa veš, da bi se morala ustaviti in premisliti o tem, kaj bi sploh rada, pa se nočeš ustaviti. Ker nekje globoko v sebi veš, da če se ustaviš, se bo vse zgrnilo nate.
Vse to, da si nesrečna, nezadovoljna, neizpolnjena, izčrpana, izpraznjena, skratka, da ne živiš življenja, ki si ga želiš.
In tako sem skozi svoje življenje vozila vedno hitreje v upanju, da bom lahko pred vsem tem nekako pobegnila.
Še danes me fascinira, ko opazujem ženske s katerimi prihajam v stik, kako si navlečejo nase vedno več obveznosti, kako so njihovi neskončni seznami vedno daljši in kako bi si kupile notranje zadovoljstvo s tem, ko stvari delajo za druge. Auč.
To je bila moja boleča lekcija – kupovanje časa, delanje uslug, da sem najprej poskrbela za vse v hiši, da so bili vsi urejeni, dovolj hrane v hladilniku, vse pospravljeno, vse zlikano, skratka vse poštimano, da mi slučajno kdo ne bi očital, da sem šla uživat. Tiste dvakrat v mesecu, ko sem si utrgala čas zase. Da sem šla na delavnico, meditacijo, nekam – sama.
S tem sem imela ogromno težav – uživanje.
Vedno sem delala.
Ko mi je moj dragi rekel, da sem si vzela čas za užitek sem ga vedno popravila, da ni res, da sem delala, ker je bilo to za moj biznis, ker je bilo to, da sem šla nekam zanj, za otroke, za druge.
Nisem znala obdržati stvari zase. Vse je šlo skozi moje roke, vendar je hitro zapuščalo moje življenje. Da slučajno ne bi uživala. In vedela sem, da se bom morala, če se ustavim, soočiti s tem, zakaj si ne dovolim, da uživam.
In potem so me dogodki v letu 2009 ustavili na polno. Začelo se je s tem, da se je v svojem oklepu popolnega življenja naredila razpoka, ko sem vedno bolj dvomila v to, kar sem delala. Moje delo, ki sem ga oboževala, je pokazalo svoje temni obraz in naenkrat nisem bila več prepričana ali želim nadaljevati. Moj dragi, ki sem ga oboževala mi je pokazal dele sebe, s katerimi se nisem mogla soočiti in naenkrat nisem vedela ali želim nadaljevati.
Ujeta v okove vsakdana sem dojela, da živim življenje nekoga drugega. Življenje, ki so ga zame načrtovali drugi. In to kljub temu, da sem bila prepričana, da sem kapitan svoje ladje.
Bil je oktobrski večer, ko je moj dragi šel s prijatelji na pijačo, ki ga ne bom nikoli pozabila. Življenje me je ustavilo. V sekundi. S hitrostjo 370 km/h sem priletela v zid. In se raztreščila na koščke.
Nisem več vedela kaj bi rada in ali je to življenje, ki sem ga ustvarilo tisto, ki ga želim nadaljevati.
Naslednje tedne se je nad menoj zgrnila tema.
Nisem vedela kje sem, kaj bi rada, kaj naj sama s seboj.
Ker se nisem znala ustaviti sama, me je ustavilo življenje.
Iz 370 km/h sem se ustavila na nulo.
Vse me je ujelo.
Tista nevihta, ki sem jo že nekaj časa opazovala skozi okno moje hiše, je imela na sebi napisano moje ime. In zdaj me je ujela.
In hiša mojega življenja se je sesula. Do temeljev.
Kasneje sem dojela, da so to hišo načrtovali, oblikovali in opremili drugi. Živela sem v njej, vendar v resnici nisem bila jaz, jaz. To hišo sem morala zapustiti, če sem se hotela naseliti v hiši zadovoljstva in razcveta, po katerem sem hrepenela.
Moja selitev je bila vse prej kot gladka, predvsem zato, ker se mi je moja hiša življenja podrla na glavo. Vendar me je vse to vodilo do 4 pomembnih zaključkov, ki so postali moja življenjska vodila.
- Upočasnitev je ključnega pomena, da začutiš sebe. Zato, da se lahko sprostiš in začutiš sebe. Ko se ustaviš, ustvariš prostor, da se lahko odpreš. Da bi lahko v svojem življenju spremenila karkoli, se moraš najprej odpreti za spremembo.
- Drugi korak je sprejemanje vsega, kar upočasnitev prinese s seboj. Ko se ustaviš, se odpreš in začutiš, kje se nahajaš, pogosto ugotoviš, da ti to, kje se nahajaš, ni všeč. To je izjemna priložnost za sprejemanje tega kje si. V sebi moraš objeti vse dimenzije svojega življenja, tudi tiste, ki ti niso všeč. Ko te nevihta ujame, je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš vse, kar prinaša s seboj. To kar me je pri sprejemanju najbolj presunilo je bilo spoznanje, da je popolno sprejemanje pravzaprav to, kar imenujemo spoštovanje.
- Po tem, ko se odpreš za priložnosti in jih sprejmeš, je ključnega pomena, da dovoliš, da te nahranijo. Negovanje, čas zase, da se napolniš, nahraniš, je bistvenega pomena, da bi lahko sebe, svoje Darilo, to, kdo ti si v resnici, delala z ljudmi in s svetom. Ti moraš poznati sebe, sprejeti sebe, napolniti sebe, da bi lahko resnično naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
- Izžarevanje, magnetiziranje se zgodi, ko si v sebi uglašena na to, kdo si in kaj je tvoja poklicanost v življenju. Iz sebe siješ to, kdo si, v svet. Iz svoje polnosti podeliš sebe z ljudmi in s svetom. Brez siljenja, brez truda, kar zgodi se. To je ujemanje, uglasitev po kateri vsi hrepenimo. Ko si v toku in uživaš v tem, kar počneš.
To, kar sem spoznala v letih, ki so sledili je, da je užitek v resnici utelešeno zadovoljstvo. Zadovoljstvo, ki ga izkušaš, ga živiš in ki ustvarja tvoje cvetoče življenje.
Razcvet v osnovi pomeni celovitost, kjer smo v razcvetu na vseh področjih naše biti.
Toliko žensk danes hrepeni po občutku izpolnjenosti, ko veš, da si svoje življenje živela v polnosti.
Globoko v sebi veš, da si tukaj, da bi živela življenje namena, da bi naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, življenje polno radosti, užitka, strasti, živosti, sočnosti. Da bi živela razcvet.
Moj največji izziv v povezavi z razcvetom je bil, da samo to, da se zavedaš in razumeš kaj to je, ni dovolj. To, da posadiš seme še ne pomeni, da bo to seme vzklilo in zraslo v močno drevo.
Cvetoče drevo je polno in vitalno. In da se razcveti potrebuje nego. Potrebuje dovolj vode, sonca, hranil, da požene globoke korenine in ima prostor, da raste. Če je negovano, potem bo dalo sadeže. Potem nudi senco. Daje lepoto. Deli čudežnost.
Zato, draga moja, se moraš ustaviti. Ustaviti prostor v katerem sprejmeš sebe, vse dele sebe, neguješ sebe in v svoji polnosti deliš svoje Darilo, svoje sadeže z ljudmi okoli sebe.
Spisano ob poslušanju koncerta OneRepublic. Ker me navdihujejo in ker resnično upam, da…
Hope when the moment comes
You’ll sayI did it all
I owned every second that this world could give
I saw so many places
The things that I did
Yeah, with every broken bone
I swear I lived.