Zgodba Nine Gošnik, ki je z zgodbo sodelovala na natečaju “Pa kaj, če živim svoje življenje.” Nina razmišlja o različnih področjih osebne rasti. So plod dolgoletnega dela na osebni rasti, lastnih življenjskih izkušenj in izobraževanj, ki jih je zaključila. Nina vas vabi, da jo spremljate na FB strani Razvoj edinstvenega metulja
Popotovanje »bube brez kril« v razcvet »edinstvenega metulja«
Mirno in sproščeno stopam po gozdni potki, obsijani z nežnimi sončnimi žarki, sapica vetra brije v obraz, v okolici se bohotijo drevesa v vsej svoji veličini. Telo spremlja občutek živosti, harmonije, sproščenosti in v srcu občutek hvaležnosti sedanjega trenutka, živosti življenja. Obsedim na klopci, se prepustim, dovolim toku misli in občutenju telesa, da me odnese nazaj v preteklost lastnega notranjega boja preživetja življenja…
…v življenje, ki ga nisem živela v stiku s seboj…v življenje, ki je živelo mimo mene, brez moje celostne prisotnosti… le s fizičnim in razumskim delom in igranjem vlog, ki so mi omogočale trenutno hitno zadovoljstvo in me vedno bolj oddaljevale od lastne biti, skupka duše, telesa in racia.
Ja, marsikdo je menil, da imam vse:, partnerja, ljubeč dom, socialni krog prijateljev, službo, diplomo itd … vse kar se za rosnih 28 let spodobi v današnji družbi. Tudi sama se bila podobnega mnenja in se dan za nočjo dokazovala sebi in drugim… Občasno me je telo (ki ga takrat nisem zaznavala in opazila na način kot danes) opomnilo oz. me opozarjalo z rdečim alarmom; z astmatičnim napadom, z alergično reakcijo telesa t.i. koprivnico, z vrtoglavico, z občasnimi bolečinami mišic, z glavobolom, z razbijanjem srca… s skupkom psihosomatskih simptomov, ki sem jih utišala s tableto proti bolečinam, z deloholizmom, z obiski specialistov… z vsem, kar mi je omogočilo, da sem simptome zatrla in živela dalje… kot se je pričakovalo in sem bila naučena…vse kar mi je omogočalo nadaljevanje bega stran od sebe, od svojega bistva…
Po tihem so prišli trenutki zavedanja, ki so me opominjali, da to ni to… da ne živim življenja, kaj še le hrepenenja duše in radosti srca… delček za delčkom je popuščal umetni okvir postavljenega, skenirane ječe lastnega življenja…
…do odločilnega dne, ko ni bilo več poti nazaj, do zloma in izgorelosti lastne biti, na ravni telesa in duše. Do trenutka, ko sem zbrala zadostno mero poguma, kljub močnemu občutenju strahu, neznosne bolečine fizičnega telesa, kljub močni (danes vem, nezdravi) navezanosti na parterja in navezanosti na zunanji fizični konstrukt lastne vrednosti, da sem fizično odšla.
S to odločitvijo in s fizičnim korakom odhoda sem izpustila vse, kar mi je do tega trenutka nudilo varnost, vse, kar sem poznala, ter s tem omogočila lastni biti, da se je podala na pot raziskovanja notranje teme, odkrivanja občutenja, odkrivanja lastnih hrepenenj, odkrivanja lastnih prepričanj, odkrivanja prevzetih vzorcev staršev, lastne identitete… na nekaj letno popotovanje odkrivanja lastne sebe in zdravljenja prestrašenega notranjega otroka.
Na tem popotovanju sem se srečevala z vsem mogočim; občutki doživljanja so se izmenjavali v plesu notranjega zaupanja do trenutkov nakopičenja občutkov, ki so se prelivali v občasne napade panike in anksioznost telesne in dušne ravni.
Vključila sem se v integrativni proces psihoterapevtske po(moč)i, ki mi je omogočil, da sem se podala v globine svoje preteklosti, v vzorce drugih, s katerimi sem se tekom otroštva in odraščanja poistovetila, v proces, kjer sem lupila svojo identiteto, kot čebulo, korak za korakom…
Počasi sem spoznavala, kdo za vraga sem v resnici JAZ, se spogledovala z vprašanjem »kako želim živeti lastno življenje«, se približala svojim globokim hrepenenjem in zelo počasi, po milimetrih, spoznavala svojo edinstvenost in počasi sprejemala lastno ranljivost, ki sem jo v preteklosti zaradi doživetih, nepredelanih bolečih izkušenj odrinila stran in jo na vsak način želela odrezati in pozabiti nanjo.
Anksioznost se je počasi zmanjševala s tem, ko sem jo zaradi povrnjene notranje moči in miru in simpatične igrivosti lastnega notranjega otroka, počasi sprejela za »svojo prijateljico, za svoje vodilo, za svojo opozorilno točko«… z globoko mero hvaležnosti v srcu. Psihosomatski bolezenski znaki so počasi potihnili brez zdravil, brez ponovnih obiskov specialistov. Ja bila sem vodena, saj sem se na tej poti naučila, da prositi za pomoč ne predstavlja lastne šibkosti, ampak notranjo moč in željo po napredku. Kljub temu, so koraki rasti razcveta, moji, edinstveni, neponovljivi. Le ti so me dvignili iz cone udobja žrtve, kjer so bili za moje doživljanje krivi vsi drugi, le jaz ne.
Danes čutim globino pomena preteklih dogodkov, se zavedam smisla vseh akterjev na poti lastnega življenja in sem jim neizmerno hvaležna za vse, kar so storili s svojimi dejanji, me opogumljali, bodrili ali ranili, ker VEM, da so bili poslani z namenom… da sem v odločilnem trenutku lahko izstopila iz svojega kaotičnega življenja sesutosti, močne fizične bolečine na večih ravneh, iz umetno skreiranega lastnega življenja na popotovanje » bube brez kril« v razcvet edinstvenega metulja«.
S tem popotovanjem sem si omogočila, da danes čutim in zaznam trenutek živosti, se ustavim, ko le to potrebujem, sem v stiku s seboj v vsakem dnevu posebej, poskrbim zase, se prepuščam trenutkom kreacij lastne duše, se občasno podam na doživljanje lastne subtilnosti in čutenja ekstaze energijskega doživljanja telesa in duše…
Obstanem v trenutku čutenja hvaležnosti, misli se počasi umirjajo, samo čutim in dovolim občutkom, da preprosto so… energija doživetega trenutnega popotovanja v lastno preteklost se počasi nevtralizira… začutim, da je čas, da se vrnem nazaj…
Počasi pripotujem nazaj, v ta trenutek, na klopco sredi čudovitega raja kreacij narave. S polnim zavedanjem in globoko hvaležnostjo v srcu danes vem… ne, ni bila bolezen, norost… bil je klic duše po sprejetju lastne biti in klik, prični živeti življenje! Ni lepšega ob notranjega občutka lastne vrednosti brez titul, brez potrditev drugih, ko preprosto deluješ, ker se odločiš in ko si ok v lastni biti. V istem okolju, med istimi ljudmi, v istih vlogah… se spremeniš in sprejmeš ti in počasi se naredi prostor za tvojo edinstvenost, za tvoj lastni razcvet življenja lastne biti.
Kot je rekel že Eckhart Tolle: »Dejstvo je, da se nihče nikoli ni razsvetlil z zanikanjem ali z bojem proti telesu, ali skozi izventelesno izkušnjo. Transformacija je skozi telo in ne stran od njega.« Ob tej priložnosti vam tudi jaz polagam na srce… le vi imate moč razpreti svoja krila in dovolj moči v sebi, da rečete naglas: dovolj imam/ne zmorem več/ne grem se več in se odpravite na edinstveno pot odkrivanja in sprejemanja lastne biti!
Ne, ne morem vam garantirati, da je moj način pravi za vas (niti ne more biti, ker smo vsak zase svoj čudovit individuum), a z upanjem in željo v srcu, da bo delček mojega popotovanja, ki ga na tem mestu delim z vami, pripomogel k opogumljanju vas samih v trenutkih ranljivosti, v trenutkih doživljanja močnih bolečin duše in telesa, občutkov navidezne trenutne neizhodnosti, da boste kljub temu nadaljevali s poskušanjem, odkrivanjem, vašega edinstvenega načina, ki vam bo omogočal, da boste ŽIVELI življenje in ne, da bo življenje živelo mimo vas.
Ne pozabite, le mi sami smo kreatorji življenjske poti in notranjega zadovoljstva. Vse ostalo je le odsev in kreacija naše notranjosti.
Toplo vabljeni na popotovanje edinstvenosti življenja.