Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
Z mislimi prepotujem svoje telo. Iščem vzroke, analiziram… nimam povišane temperature, ne smrkam, ne kašljam, ne zaznam vnetega grla… ampak ne morem dihati in iz sebe ne morem spraviti glasu! Nič, a hkrati vse me boli. Ničesar ni videti, ničesar slišati, v meni pa vre. Vsaka celica mojega telesa cvrči in se zvija hkrati. Iskri se, kot bi bila del električne napeljave. Kot vulkanska lava se po meni pretaka bolečina…
Danes vem, kako je, ko te – in, ko se telo ustavi. Ni instant rešitve. Ni tablete, ni antibiotika, pravzaprav lahko rečem, da tudi ni zdravnika in ne specialista, ker si samo ti v »neskončnem« trenutku tišine. Lahko ti pomagajo, lahko te usmerjajo, a v resnici si rešitev TI.
Kako si drznem kaj takšnega napisati?
Odkar me je specialistka psihiatrije (ki ji bom večno hvaležna!) soočila z dejstvom: »Gospa… na tanki meji ste. Ali boste nekaj ukrenili ali pa boste umrli od stresa.« V meni so se prižgali vsi alarmi. Rdeči, oranžni, vse je utripalo, vklopile so se rotacijske luči, sirene so tulile… Oblil me je ledeni »tuš«. Rekla je, da lahko umrem. Mirno, preudarno in globoko je govorila vame. In, ko sem – še vedno v dvomih – z izbuljenimi očmi (in najbrž tudi odprtimi usti) strmela vanjo, mi je prikimala. To je to. To je »dno«, o katerem govorijo. To je (bil) ključni mejnik. Točka preloma, kjer sem kristalno jasno videla STOP znak. Dovolj je bilo vožnje v prestavi »moraš«. Dovolj je bilo prisile, garanja, fraz »saj bo«, »če bi le lahko«, »samo to še naredim«. Dovolj je bilo obžalovanj, izgubljenih priložnosti, opravičevanj, zakaj ne (z)morem še več. Dovolj je bilo poniževanj in preobremenjenosti z »nujnimi« obveznostmi in odgovornostmi za druge. To naj umre, (da) jaz (pre)živim!
A ni treba, da mine toliko časa.
Jaz in ti sva iz podobnega testa. Spočeta, rojena, dana v okolje, kjer se ne počutiva spojena. Pričakovala, da bova spoznala, kako dokazati »znam«, kako stopiti naprej, ko nihče ni pokazal kam. Da bova spoznala način, kako bodo ljudje okoli naju uvideli najin čin, namesto, da so naju poslali na polje min, ko sva ga za njih prehodila, pa so se tolkli z njim – najinim dosežkom, namesto, da bi naju nagradili in pokazali kaj pomeni biti dober tim.
Jaz in ti sva bila zlomljena. Kot ogledalo, ki poči od bolečine in notranjega krika, ker je tvoja ideja postala od nekoga drugega slika, ker se nekdo drug s tvojim delom bogati in na tvoj račun smeji. Ti pa prosiš, med tem ko njihova in svoja bremena nosiš, naj ti podelijo nagrado in naj ti odprejo pregrado, s katero so omejili tvoj dostop, saj ne smeš stopiti na njihove zmagovalne stopničke, ampak zgolj na rezervno klop. Mar zate res na prestolu ni dovolj prostora? Ne rabim ga, nisem več tako nora! Ne čas, ampak JAZ je beseda, ki celi rane. Ne kri in solza, ampak odločitev in pogum naj ti v srce kane!
Nisem poet, čeprav se rada igram z zlaganjem rim. Še raje pa se iz padcev učim. Zase, za življenje in zato, da lahko tebi to pokažem. Tudi jaz sem mislila, da bodo drugi uvideli moje sposobnosti, priznali zasluge za moje žrtvovanje, mojo pomoč in moje znanje. Čas, ki sem ga vlagala v njih, namesto vase! Izpolnjevala sem njihove zahteve in pozabila nase. Ti je že kliknilo, da je neprecenljivo tvoje zdravje, ne pa, da pristajaš na način »po kravje«? Te molzejo, dokler ne padeš, za plačilo, ki si ga prigaraš, pa se obnašajo, kot da jim ga iz ust kradeš? Kot hobotnica svoje lovke okrog tebe vijejo, iz tvoje čaše pijejo, ko prosiš, naj se tvoje delo ceni, pa se jim iz ust podcenjevanje in jeza peni, kako ni vredno tvojega izdelka v nebo kovati, ideje, ki jih brezplačno deliš, pa, da je treba čimprej pokopati? Želiš do konca svojih dni sklanjati glavo in (po)trpeti, ker »še malo…«? STOP!
Dovoli si, da se zjočeš in hkrati si dovoli, da se smejiš, najbolj glasno in najbolj iz srca. Dovoli si, da rečeš ne, kadar v resnici misliš ne. In, da rečeš ja samo takrat, kadar v resnici misliš ja. Čas je, da nehaš početi nekaj, ker (misliš, da) moraš ali, ker so ti tako ukazali. Tvoje življenje je tvoja zmaga, ker si tu. Ker tvoje srce še vedno bije, četudi boli in, četudi je bilo zlomljeno. Tvoje življenje je tvoja zmaga, ker razumeš, da je JAZ beseda, ki ti daje moč, da z ljubeznijo in spoštovanjem vseh živih bitij, spremeniš svoj in naš svet.
Vrnil se je moj glas in spregovorila sem: »Jaz… Jaz sem…«
Bodi TI.
Zapisala: Josephine, YOUR life-changer