“Ustavi se! … in povej na glas. Ustaviti se pravzaprav pomeni slišati sebe. Reči »stop« balastu. Si dovoliti, da otrok v vas spregovori, na glas. Pove kaj čuti in kaj potrebuje, tukaj in zdaj.
Življenje v katerem drvimo s polno hitrostjo nam namreč jemlje bistvo življenja, zakaj sploh smo tu. Biti človek in ne stroj. Zato je vsaka minuta pomembna. In že danes lahko začnete.”

o akciji Ustavi se! pove Jasna Knez, ambasadorka, Jungian Coaching strokovnjakinja in nadaljuje:

“Potopiti se v sočloveka je moja strast in to delo opravljam odprtega srca. Iskreno namreč verjamem, da je v vsakem potencial in odličnost in moja strast je omogočiti posameznikom to poiskati in razviti.  A ključ do potenciala se največkrat skriva v čarobni besedi, ki jo moramo včasih povedati na glas: Ustavi se! Sliši sebe! Povej na Glas! Pri svojem delu zato uporabljam različne metode in pristope. Rada uporablja tudi elemente igre, kreativnih umetnostnih tehnik in kontaktne improvizacije. Predvsem pa zagovarjam pristope, ki gredo golobje, da se posameznik zna ustaviti, odložiti maske, ki jih nosi in res slišati sebe. V našem nezavednem namreč ležijo vsi odgovori na postavljena vprašanja. In naš notranji otrok nas večino časa opozarja „ Ustavi se!”.  Je pa za tančico hitrega tempa včasih težko reči stop… težko res slišati, ker morda v tistem trenutku nismo pripravljeni slišati, ker bi radi še to in to… in spisek želja se ne konča… in če ne prej, nas žal ustavi šele bolezen.  Vendar pa nam lahko razumevanje širšega konteksta daje možnost, da skupaj odkrijemo  model, ki bo naš, naš avtentičen in pravi za nas, da se bomo znali ustaviti. In povedali na glas. Želim vam, da živite življenje. Tukaj in zdaj. Vsaka minuta šteje.”

Jasna, kadar te pogledam, si vedno nasmejana. Kako to? Je tvoje življenje popolno ali pa …?

Ja, to mi večkrat rečejo. Mislim, da živim to, kar moram živeti. V resnici sem res srečna, to pa zato, ker v vsej sivini, ki si dogaja okoli nas, jaz res vedno vidim mavrico. Ker jo želim videti.

Moj pogled na življenje je zelo preprost. In življenje samo, vsaj zame, je lepo. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki mi je podarjen, lep in malo manj lep. Ne more biti dobrega brez slabega. In vsaka izkušnja me gradi in oblikuje. Zato sem za vse neizmerno hvaležna. Da lahko vidim več, slišim bolje in čutim globlje. Če se potrudiš videti, res lahko vidiš bistvo. In če si želiš slišati, lahko slišiš pesem življenja. In si. Tak, kot si. Popoln v vsakem trenutku. Brez sodb. A lepota življenja ni sama popolnost, h kateri marsikdo stremi, ampak hkrati tudi vsa njegova nepopolnost. Ne zanikaš ne jeze ali žalosti ne veselja ali sreče. Ker je vse to tvoje. Avtentično. Da lahko izkušaš in živiš, kar ti je dano. Vse skupaj pa sestavlja lepo kroženje življenja nas vseh.

Uspešna poslovna ženska si in mamica, žena. Imaš kdaj težave z usklajevanjem vseh teh vlog?

Vsak dan. Težko je usklajevati vse obveznosti oz. izpolnjevati vse želje. Ravnovesje je tisto, kar iščem v vseh vlogah, tudi v vlogi Jasne, mojega bistva. Kaj sploh pomeni ravnovesje? Zame to, da sem se sposobna v vsakem trenutku kar najbolj posvetiti eni vlogi (res biti tu, prisoten brez vseh motilcev). Zame ravnovesje ni, da počneš vse naenkrat, saj sem prepričana, da je to v resnici nemogoče. In tako tudi razumem, kaj pomeni ustaviti se. Seveda pa ta sposobnost ni prišla sama od sebe. Ponavadi nas v raziskovanje tega usmerijo težke življenjske situacije in sama sem imela srečo, da sem spoznala prave ljudi, ki so me pravilno usmerili. Potem pa je bilo treba veliko trdega dela, veliko časa in odrekanja. Trudim se, da bi vse vloge čim bolje uskladila, kajti spoznala sem, da mi ravno ravnovesje med vsemi vlogami omogoča, da sem poslovna ženska, mamica, žena in jaz, to, kar sem. V vsakem trenutku in vsaki vlogi, avtentična. Svoja.

Če bi lahko danes sami sebi napisala pismo in si ga poslala na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?

Jasna, vse je OK in je ravno tako, kot mora biti. Tako kot vidiš, slišiš in čutiš danes, je prava stvar. Nadaljuj tako! Naj življenje v tebi živi. Vsak trenutek.

Kaj bi si želela, da bi vedela, ko si bila stara 20 let?

Življenje samo me je že zgodaj oblikovalo v odgovorno osebo, verjetno pa danes ne bi bila to, kar sem, če bi pri dvajsetih vedela to, kar vem danes. Kajti vsak trenutek in izkušnja, korak naprej in nazaj, solze in smeh, obup in pogum do danes so prispevali k temu, da sem taka, kakršna sem – svoja. Preprosto Jasna. Z vsemi vlogami življenja. Prepričana sem, da je vsak dan blagoslov, da se kaj novega naučim od drugih in spoznam kaj novega o sebi. In tako verjetno bo, dokler se ne poslovim. Bi bilo lahko moje življenje drugačno? Seveda. Si to želim? Ne! Torej nič več od tega, kar sem vedela, si ne bi želela vedeti. Vedela sem ravno prav in na pravi način, da sem postala to, kar danes sem.

Kako si pomagaš takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočiješ in kako si nabereš novih moči?

S pogovorom s samo seboj v svojem jeziku. In s pogovorom z možem, ta mi pomeni največ. Predvsem pa z možnostjo, da si vzamem svoje trenutke. Samo zase. Ti pa so zelo barvasti in raznoliki, odvisni od trenutnega navdiha. Poslušam se.

Rada se odklopim, meditiram skozi ples in vrtenje. Ali pa samo sede. Odvisno. Rada berem. Preživim dan s prijateljicami. Rada pa preprosto samo sem … prisotna v odsotnosti. Ustavljena v svojem stopu.

Kaj načrtuješ za prihodnost in kako to počneš? Morda rišeš miselne vzorce, si slikaš prizore v mislih …?

Prihodnost? Sebe vidim, da počnem ravno to, kar počnem zdaj. Delam z ljudmi. Jim pomagam, da odkrijejo svoje potenciale in iz sebe izvlečejo najboljše. Da lahko živijo tako, kot želijo sami. V tem sem dobra in to delam iz srca. Rada bi verjela, da načrtujem. A v resnici ne načrtujem veliko. Mislim, da je boljši izraz, da nekako živim to, kar mi je dano. Spontano. Ne verjamem v načrte, ker me omejujejo. Imam pa neki višji cilj v obliki občutka in vizije, in temu spontano in v skladu z dogodki poskušam slediti. Včasih zapiha veter tudi v drugo smer in se končna slika malo prilagodi. Vesela pa sem, da pri tem nisem tako neomajna in da lahko določene t. i. načrte za prihodnost prilagodim svojim in potrebam svoje družine.

Kakšen bi bil svet, če bi mu ti vladala?

Uf! Jaz svetu nikoli ne bi želela vladati. Verjamem, da je svet točno tak, kakršen danes mora biti. Vse je za nekaj dobro.

Kako razumeš poziv akcije »Ustavi se!«, kaj ti osebno to pomeni?

Ustavi se zame pomeni stop. A ne dobesedno. Ker skozi življenje drvimo s polno hitrostjo, izgubljamo bistvo, zakaj smo sploh tu. Biti človek, in ne stroj! Kaj to pomeni meni? Spoznala sem, da lahko, ko se med menjavo vlog, ki jih živim (poslovna žena, mama, žena, prijateljica, trenerka …), ustavim in grem v novo vlogo zavestno in prisotno, naredim prav toliko kot prej ali še več, le da pri tem ne izgubim sebe. Ostanem človek, avtentična jaz, in ne stroj, ki ga vodi ego.

 

»Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in više, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega,«

o akciji Ustavi se! pove Mario Sambolec, ambasador, strokovnjak za prehrano in gibanje.

Kako pomembna je hrana za to, da se vi osebno počutite dobro in da lahko rečete, da ste zadovoljni?

Eden citatov, ki me vodijo, pravi, da je struktura enako svoboda. Ne ustrezajo mi naključja pri dejavnikih, ki so tesno povezani z osebnimi prioritetami. Prehrana, ki podpira moje cilje, tako zdravstvene in emocionalne kot vizualne, ima nedvomno močan vpliv na počutje. Ko prehrana ne »štima«, se to pozna povsod, zato si niti ne dovolim pretiranih odstopanj od svojih navad, ki so produkt večletne prakse.

Kako ste se spoznavali s hrano, njenim širšim pomenom, njenim delovanjem in kako si lahko človek z njo pomaga?

Med študijem na Fakulteti za šport sem postal navdušen nad vejo prehrane, ki se opisuje s pridevnikom »športna«. To področje v splošnem zajema prehrano za rezultat in videz. Kako se telo vede v situacijah izjemne obremenitve, kaj je treba prilagoditi za nadpovprečno telesno sestavo, katera prehranska dopolnila so koristna, idr. Zanimivo, vendar ne pretirano uporabno za večino populacije, ki se podpiše pod cilje: shujšati, izgubiti malo maščobe, počutiti se bolje, imeti več energije in boljšo kondicijo. Delo s »povprečnim«, »normalnim« posameznikom, ki ne premore discipline vrhunskega športnika in mu prehrana ni prioriteta št. 1 v življenju, je zame postalo neverjeten izziv in očitno tudi naša tržna niša.

Filozofija dr. Feelgood ni klasična svetovalnica, kjer človek dobi nasvet, kaj in kako naj jé ter katere gibalne vaje naj izvaja, da bo »zdrav in srečen«. V svoji praksi ste opazili, da smo ljudje različni, in tudi svetujete individualno.

Opažam, da individualno v bistvu (ne) pomeni … (več) nič. Izraz je zbledel marketinški žeton, ki ga unovčimo v predstavitvah svojih storitev, verjetno v želji, da bi zveneli bolj »ekskluzivno«. Individualno je postalo svetovanje, kjer svetovalec/svetovalka stranki, sicer 1 na 1, napiše generični (univerzalen) program. To ni individualno ali osebno. To je nesmiselno in večinoma preplačano.

Bolj pomembno se mi zdi, da je nasvet oz. storitev (individualno ali osebno) prilagojena – po meri posameznikovih ciljev, sposobnosti in karakternih odlik. Individualno delo bi moralo zahtevati prilagoditev napotkov, prehranskih ali gibalnih, posamezniku – trenutnemu stanju, ciljem, osebnostnim karakteristikam in življenjskemu slogu. To je predpogoj in neke vrste »varovalka«, da postane napotek koristen in rezultat trajen.

Gibanje je življenje, pravi rek. Kaj pa vi pravite na to? Kako se vi gibate?

Kot živimo, skladno z rekom. Danes bistveno bolj po pameti kot nekoč. Ampak #izkušnje.

V večini primerov priporočim pogostost (frekvenco) gibanja pred intenzivnostjo (vadbe). To velja tudi zame. Najbolje se počutim, ko je gibanje del mojega vsakdana. Ne govorim nujno o treningu (aktivnem gibanju), temveč o pasivnem gibanju, ki ga lahko predstavlja hoja tja, kamor bi sicer šel z avtom, po stopnicah, tudi ko je na voljo dvigalo, vaje za mobilnost, aktivacijske vaje z elastiko za boljšo držo … Take malenkosti se naberejo, in če smo pri njih dosledni, tudi občutno pripomorejo pri ohranjanju zdravja, kondicije ter telesne teže.

Poleg tega izpostavljam vadbo za moč – proti uporu. Z lastno težo ali vadbo z utežmi. Vsaj dvakrat do trikrat tedensko se na mojem sporedu znajde taka oblika treninga. V košarkarski karieri sem poleg osebnih napak s skoraj takšno pogostostjo nabiral tudi poškodbe, zato se v preostalem času trenutno »matram« z vajami za mobilnost in sklepno stabilnost (ramena, kolki, gležnji) ter posvečam regenerativnim aktivnostim, kot so kratki intervalni treningi (šprinti in kratki teki na stezi, na primer) ali daljši sprehodi v naravi.

Se je v vašem življenju zgodil kakšen »aha dogodek«, ko ste spoznali, da ni vse tako, kot ste mislili, in ste začeli na novo postavljati teorijo? Kaj in kdaj je to bilo?

Kar nekaj jih je bilo. Pravzaprav se mi zdi, da jih kar namenoma iščem in tako vztrajno testiram obstoječa prepričanja. Eden ključnih se je zgodil ob rojstvu nečaka. Aleksej je bil namreč hud alergik, njegovega stanja pa nisem znal razložiti z znanjem s področja športne prehrane/prehrane za »rezultat«, saj se je to izkazalo za ožje, kot sem sprva mislil. Danes to področje ločim od prehrane »za zdravje« in slednjemu od takrat namenjam bistveno več pozornosti.

Zadnji »aha moment« se je zgodil pred nekaj leti, ko smo pri dr. Feelgood upravljali svoj »gym« – telovadnico, ki je bila namenjena vadbi naših strank in ni delila klasičnega stereotipa fitnesa. Izkušnja je dodala drugi slogan, ki mu od takrat zvesto sledim: če imaš eno rit, ne moreš sedeti na dveh konjih. Prehrana je moja ljubezen, takrat pa sem se spogledoval z drugimi področji dela – organizacijskimi, menedžerskimi … Skratka, vsega se je nabralo preveč in postal sem povprečen. Povprečnost je moj kriptonit.

Ste zadovoljni s svojim življenjem? Kdaj se je zgodil magični premik oziroma ste opazili, da se vam je življenje izboljšalo?

Selitev bližje družini in dajanje prednosti čustvenemu zdravju namesto trmastega lovljenja telesnih idealov. Ko sem se odločil predstavljati dr. FEELgood, in ne le dr. LOOKgood, se mi je uspelo približati naši ciljni skupini in bolje razumeti njihove potrebe. Življenje je tako postalo zame lažje in hkrati drugim lažje z mano :-), predvsem najbližjim, kar mi pomeni največ in me navdaja s hvaležnostjo.

Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?

Obstaja tanka meja med genialnostjo in norostjo. Pazi, da je ne izbrišeš.

Pri desetih letih verjetno še ne bi znal prepoznati globljega pomena teh besed. Takrat je bil v ospredju interes za košarko, Nintendo in hrano. Kljub temu sem prepričan, da bi mali Mario takrat to pisemce shranil in se med odraščanjem vračal k njemu. Prej ali slej bi postalo sporočilo jasno – ko najdeš svoje poslanstvo, je prav, da se potopiš vanj, vendar ne tako globoko, da te nihče več ne vidi ali lahko dvigne nazaj na površje. Biti »genij« je že fino, ampak na žalost neuporabno, če ti s svojim znanjem ne uspe nikomur zares pomagati.

Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?

Zmagovalno številko na lotu nekaj dni pred žrebanjem … Hec … Želel bi hitreje spoznati, da resnica po navadi leži med dvema skrajnostma. Ta rek je postal eden temeljev prakse dr. Feelgood in opisuje način dela, ki ni izključujoč, temveč vključujoč. Medtem ko pristranski strokovnjaki stojijo vsak na svojem bregu in se ciljajo s sulicami izbranih argumentov, stojimo mi na sredini ter iščemo uporabno vrednost različnih pristopov glede na potrebe in cilje naših strank.

Tak pristop zahteva strpnost do drugače mislečih in izogibanje potrditveni pristranskosti do določenega pristopa, teme, diete … Pri dvajsetih sem imel s tem težave.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Opazil sem, da potovanja – sprememba okolja – dobro vplivajo name. Ko začutim preobremenjenost, padec ustvarjalne in delovne moči, nasičenost in nezadovoljstvo, začnem bolj intenzivno iskati možnosti za pobeg. Po navadi je to Stara Baška na Krku, kjer ima sestra najeto počitniško hišico, ali pa se udeležim kakšne konference na tujem ter si privoščim dodaten čas za ogled mesta in zbir misli.

Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete? Morda rišete miselne vzorce, si slikate prizore v mislih …?

Moji možgani delujejo čudno … in ves čas, se mi zdi. To me pogosto moti, saj misli ne znam »izključiti«. Vztrajno premlevam, analiziram, planiram … Tako nastajajo ideje za različne projekte, sodelovanja … in jedi.

Eden takih projektov bo zastaviti program dr. Feelgood online coaching, s katerim bomo ponudili možnost sodelovanja z nami tudi tistim, ki živijo zunaj Ljubljane, in širše.

Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?

Danes je življenje pogosto prežeto s stresom. Želje, ideje, projekti, okolje in pričakovanja nas samih in drugih nas ženejo daleč in višje, kot smo morda sposobni. Pravijo, da je pomembna pot, ne cilj. Verjamem, da sta oba dejavnika med seboj povezana in soodvisna in ni dobro zanemariti enega na račun drugega. Pot v tem kontekstu pomeni: »Ustavi se! Uvidi, kdo si, kam greš, kaj bi rad dosegel oz. kdo bi rad postal.« To, da se znamo ustaviti, ozreti nazaj in po potrebi popraviti smer, se mi zdi ključen element uspeha na vsakem področju.

 

o akciji Ustavi se! pravi Marko Podgornik, ambasador in uspešen podjetnik.

Marko, ko človek prebira o vašem podjetju in se sprehaja po vaših pisarnah, razmišlja, da bi bilo prelepo, če bi bilo tako v vsakem podjetju in organizaciji. Svet bi bil mnogo prijaznejši in lepši. Kako se je razvijal vaš način vodenja podjetja? Ste se nekega dne zbudili in si rekli, da želite biti uspešen podjetnik s srečnimi zaposlenimi, ali je bil to dolgotrajen proces?

Vsekakor je bil to dolgotrajen proces. Prepričan sem, da je način vodenja v veliki meri odvisen od karakterja in predvsem vzgoje. Starši so me vedno učili, da je treba srečo deliti. Kot otrok nisem smel med vrstnike s čokolado, če je nisem želel deliti z vsemi. Mama je rekla: »Če greš na dvorišče, jo boš razdelil, jaz pa bom z balkona kontrolirala. Če pa jo želiš pojesti sam, ostani doma.« In to me spremlja še danes.

Vaši zaposleni resnično radi hodijo v službo in ne čakajo vikendov, da bi se jim življenje šele začelo. Verjetno vam to prinaša zadovoljstvo? Kako veliko in kaj vam to pomeni?

Seveda mi kot direktorju podjetja to veliko pomeni – to je zame znak, da se moji sodelavci v podjetju počutijo dobro in radi opravljajo svoje delo. Oboje namreč pomeni, da smo lahko kot podjetje skupaj uspešni in rastemo. Iz idej in pobud mojih sodelavcev izhaja veliko stvari, ki jih danes izvajamo v praksi. Vsi torej resnično delujemo za enak cilj in razmišljamo tudi zunaj okvirjev – kje smo lahko še boljši in uspešnejši. Naše delo je zaradi panoge, v kateri delujemo, sicer skrajno resno in odgovorno, vendar pa s sodelavci vsakodnevno najdemo tudi čas za smeh ter šalo ali dve; brez tega ne bi nastajale anekdote, ki nas delajo unikatne in nas medsebojno povezujejo.

Katera področja lahko delodajalec izboljša, da se zaposleni bolje počuti v njegovem kolektivu? (Npr. znani ste po tem, da ponujate prehrano na delovnem mestu, neomejeno število dni dopusta …)

Vsekakor menim, da je najbolj pomembno počutje v kolektivu in podjetju na splošno, saj smo (le) tako lahko pri našem delu še bolj uspešni in produktivni. Nikoli se npr. ne zgodi, da sodelavcem »diham za ovratnik«, saj se lahko nanje vedno zanesem; tako ne ustvarjamo nepotrebnega pritiska, ki bi lahko vplival na počutje. Delovna klima je torej prvi pogoj, ki prispeva k uspehu. Vse drugo so seveda dodatne bonitete. Imam res veliko srečo, da imamo najboljše sodelavce, ki jim v podjetju z veseljem nudim vse, kar bi si lahko želeli, včasih še kaj več. Je pa res, da morajo biti za določene ugodnosti izpolnjeni tudi določeni pogoji, npr. popolno zaupanje. Če je zaposleni zadovoljen, je tudi uspešnejši in veliko bolj lojalen. To pa s sabo prinese vse tiste pozitivne učinke, ki si jih kot direktor želim.

Ste zadovoljni v življenju? Verjetno se tudi vi niste rodili z znanjem umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujete in dopolnjujete. Kateri dogodki so pripomogli, da ste postali bolj izkušeni in modri v upravljanju svojega življenja?

Zelo sem zadovoljen s svojim življenjem in ne morem reči, da je k temu pripomoglo več dogodkov. Že kot najstnik sem na srečo ugotovil, da moram imeti najbolj rad sebe, saj bom samo tako lahko zadovoljen. Verjetno sem v življenju srečen tudi zaradi tega, ker se ne ukvarjam z »napakami« drugih ljudi, ampak jih sprejmem take, kot so. Če mi ustrezajo, postanejo moja »družba«, če ne, se od njih umaknem. Iščem pozitivne ljudi, ki so obdani s pozitivno energijo. Ljudi, ki na vse gledajo negativno, se načeloma izogibam.

Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?

Imej se še bolj rad, še bolj se poslušaj in sledi svojim sanjam ter verjemi vanje. Dosegel jih boš!

Kaj bi si želeli, da bi vedeli, ko ste bili stari 20 let?

Točno to, kar sem vedel, ko sem bil star 20 let. Sicer bi bil prehitro resen in ne bi počel norčij. Srečen sem, da pri dvajsetih nisem vedel tega, kar vem danes.

Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?

Takrat se prepričam, da so vse skrbi in slabe misli zgolj trenutne in bodo hitro minile. Verjamem v karmo, in če si dober človek, se ti nič slabega ne more zgoditi. Kadar pa gre za resne težave, npr. v poslovanju, se jih lotim takoj in ne pustim, da bi prerasle meje, znotraj katerih so obvladljive. Novih moči si nabiram na potovanjih, kjer sem sposoben službo popolnoma odmisliti in se tako za nekaj dni popolnoma odmakniti od dnevne rutine. Na svoje sodelavce se lahko popolnoma zanesem in sam pri sebi pravim: direktor, ki ne more podjetja zapustiti za 14 dni, je slab direktor.

Kaj načrtujete za prihodnost in kako to počnete? Morda rišete miselne vzorce, si slikate prizore v mislih …?

Uf, načrtov je veliko in jih raje ne bom izdal :-). Kako to počnem? Kadar sem sam, preden zaspim, počnem to v glavi. Na žalost se mi velikokrat zgodi, da idejo razvijem v celoti in potem od razburjenja ne morem spati. Takrat vzamem v roke tablico in pošiljam sodelavcem nočne mejle.

Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?

Verjamem v pravo mero vsega. Ne razumem ljudi, ki so 100-odstotno v poslu ali 100-odstotno predani užitkom. Zato je zame poziv »Ustavi se!« poziv k pravi meri. Delaj, počivaj, rekreiraj se, zabavaj se, bodi nor, ustavi se. Vse v pravi meri.

Ime tedna in Ime meseca na VAL202

Izbirali smo med petimi kandidati, ki so bili izglasovani za Ime tedna, a le eden je najbolj zaznamoval mesec junij in to je bil Marko Podgornik. Dokazuje, da gre tudi drugače: njegovi zaposleni imajo neomejeno število dni plačanega dopusta, brezplačno prehrano in veliko prostega časa, ki ga preživijo z družino in prijatelji.

“V službi preživimo tretjino dneva. Dobro je, da se tja odpravimo z nasmeškom.”

Ime meseca julija je Marko Podgornik – poslušajte VAL 202.

Ekipa podjetja Mikro+Polo je podprla akcijo in prispevali so 50.000 minut. “Še naprej si bom(o) prizadevali, da bomo pozitivni, povezani in še boljši,“ obljubi ambasador Marko Podgornik​, direktor podjetja.

Urban in Jasmina Praprotnik

 6 JUNIJ, 2017