“Če sami sebe ne razumemo oz. ne znamo poslušati in razumeti sebe, bomo zelo težko to dali oz. omogočili drugim“, nam zaupa svoj pogled Ana Ostrički, oboževalka vsega digitalnega, ki si jo lasti 5 mačk.
Kdaj in kako ste spoznali moč komunikacije?
Že zelo kmalu. Izhajam namreč iz družine, kjer je bilo glavno orodje za »komunikacijo« ignoriranje. Odraščati ob takem ni enostavno in hitro ugotoviš, da je na tebi pustilo posledice in se začneš vrteti v krogu ljudi in dogodkov, ki manjšajo kvaliteto tvojega življenja. Vedno poiščeš domače okolje, torej tako, ki ga poznaš in v katerem se znaš obnašati in gibati (znaš biti ignoriran). Ker veliko od stvari, ki so se mi dogajale, nisem znala razumeti, so mi postale nevzdržne.
Ker nisem zdržala in ker sem želela živeti bolje, sem začela obiskovati psihoterapijo. Tam se počasi, a vztrajno učim razumeti sebe in posledično tudi druge. Nihče na tem svetu ti ne vidi v glavo, isto tako ti ne vidiš drugim in ne moreš od nikogar pričakovati, da bo spoštoval tvoje meje, če niti ne ve, kakšne te so. S spoštljivo in jasno komunikacijo lahko poveš, česa si želiš, če nočeš in ne dopuščaš, kaj te je prizadelo in pravočasno postaviš mejo okolici. Nimam zlatega pravila glede povedati, se pa trudim delati po občutku – če začutim, da je zdaj trenutek, bom zdaj povedala, če se mi zdi, da je bolje malenkost počakati, bom.
Kako si pomagate, ko morate povedati nekaj kočljivega, nelagodnega?
Je težko. Ker nas je strah posledic povedanega. Ker ne vemo, kako bo sogovorec reagiral. Ker se v glavi sproži milijon vprašanj, milijon možnih scenarijev obdelamo, preden uspemo izustiti tisto, kar nas »žuli«.
Pri komuniciranju je vedno potrebno spoštovati tudi meje drugega in isto tako, kot jaz ne zmorem vedno, ne zmorejo vedno tudi ostali. Verjamem v to, da lahko človeka karkoli vprašaš, mu poveš, če je le nivo komunikacije na spoštljivem nivoju – v trenutku, ko izgine spoštovanje, je komuniciranje oteženo in bo privedlo do negativnih reakcij vseh vpletenih v pogovoru. Pomaga mi to, da imam vedno v glavi, da se stvari lahko spremenijo samo takrat, ko povem na glas in si to ponavljam.
Kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi ko odrastejo?
Vedno odkriti. Otroci so najbolj iskrena bitja na tem svetu in če si kaj, poleg spoštovanja in ljubezni, zaslužijo, si odkritost. Tudi, če jim je potrebno povedati nekaj, česar ne bodo zmogli še v celoti razumeti – približajte se jim, počepnite in jim ne glede na to, kaj jim boste povedali, dajte vedeti, da jih imate radi in da ste tukaj za njih. In kljub temu, da vem, da je težko – nikoli ne kritizirajte in obsojajte otroka. Vedno samo in le dejanja. Bi pa rekla, da je potrebno morda premisliti, ob kateri starosti kaj povedati, v vsakem primeru pa biti odkriti. Vsi prevzamemo vzorce od staršev in če starši niso odkriti, se med seboj ne pogovarjajo, skrivajo stvari, ignorirajo in tlačijo svoja čustva – kako lahko pričakujete, da bo otrok drugačen? Kar boste počeli vi, bo počel otrok in to bo nosil s sabo celo življenje.
Raje govorite ali poslušate?
Hm… Rada govorim in rada poslušam. Pravijo, da znam poslušati, vem pa, da ne zmorem vedno.
Zakaj je včasih in za mnoge tako težko poslušati?
Ker sami ne znamo/zmoremo. Morda imamo sami izjemno težek dan, morda želimo sami govoriti, morda se nikoli z nami niso pogovarjali, morda nismo smeli kazati čustev kot otroci…
Na to vpliva toliko faktorjev, da jih je skorajda nemogoče prešteti (saj veste, včasih smo lahko samo neprespani, pa ne reagiramo enako na dražljaje iz okolice, kot takrat, ko smo naspani), sem pa mnenja, da če sami sebe ne razumemo oz. ne znamo poslušati in razumeti sebe, bomo zelo težko to dali oz. omogočili drugim. Če oseba nikoli ni ob sebi imela človeka, ki je bil do nje spoštljiv, ji je nudil varen prostor in z njo komuniciral, od nje ne morete pričakovati, da bo to počela sama, ker pozna samo tisto, kar je izkusila in izkušnje normalne komunikacije nima in niti ne zna.