Ko pomislim, kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo, se najprej spomnim na dogodek izpred parih dni. Ob mednarodnem dnevu starejših sem, malo za šalo in malo za res, izzvala svoje prijatelje, da naredijo nekaj lepega za starostnike.
Predvsem preprosta dejanja, drobne pozornosti.
Male reči, velike vrednosti. Kasneje sem bila deležna pripovedi, ganljivih prizorov, sreče, hvaležnosti…
In ravno to je tisto kar me poleg meni dragih oseb, osrečuje. Ljudje prijazni drug do drugega, dobri drug do drugega. Ljudje, ki s svojo energijo, srčnostjo nekomu polepšajo dan ali življenje. To vsi potrebujemo. Prijaznost in zavedanje, da je nekomu mar za nas. Ne samo ta trenutek, ob tem dogodku, to me osrečuje ves čas.
Morda se čudno bere vendar osrečuje me osrečevanje drugih.
Sama delujem tako, da pomagam, če le lahko. Včasih pa se tudi ustavim. To so trenutki samo zame. To so objemi mojih dragih. Smeh in hudomušne pripombe mojih hčera. Pogledi in poljubi moža. Narava, sprehod po čudovitem Cerkniškem jezeru. Skodelica kave, klepet s prijateljico.
Glasba in ples po stanovanju. Včasih je dovolj samo biti, mirovati, opazovati in se zavedati, da sem lahko hvaležna in srečna za marsikaj.
