Anja Oman je mamica, učiteljica angleščine, ustanoviteljica, direktorica, vaditeljica plesa in inštruktorica Plesnega Pilatesa, ljubiteljica potovanj, kave, sushija, morja, piva, zabave blogerka in še veliko drugega.
Anja, se spomnite trenutka, ko ste ozavestili, da je vsega preveč? Kaj je bil prelomni trenutek in kaj ste naredili, kaj spremenili?
Trenutka se zelo dobro spomnim. Pravzaprav je bilo opozorilnih znakov pred tem že več, ampak dokler nekdo vsega skupaj ne izgovori na glas, se zdi, kot da lahko morda še malo stisneš, pa bo. A ni bilo. Četrta nosečnost v enem letu, spet krvavitve. Ginekologinja me je napotila k psihologinji. Že sama napotnica mi je dala vedeti, da zdaj je pa res dovolj. (http://maminamaza.si/kje-se-je-sploh-zataknilo/)
Od tega trenutka naprej sem začela spreminjati predvsem sebe. Vprašala sem se: ‘’Zakaj? Zakaj moram biti vedno dosegljiva, zakaj se tako ženem, zakaj se ne poslušam, zakaj moram biti povsod prisotna, zakaj moram imeti vse pod nadzorom.’’ Seveda odgovor niti slučajno ni bil enostaven. Bil je zelo kompleksen in rešitev zelo zagonetna. Ker v svojem delu neznansko uživam in ker imam svoje podjetje, z veseljem delam 24 ur na dan, obenem pa si rada vzamem tudi čas za prijatelje in seveda za družino. Že moje delo me zahteva na 100 različnih koncih, kaj šele moji bližnji. Morala sem sprejeti dejstvo, da vse ne bo šlo več in prerazporediti svoje prioritete. (To mi še vedno dela preglavice, ker imam res vse rada :-)).
Lahko rečete, da po sprejeti odločitvi živite bolje?
Definitivno. Nočem niti pomisliti kako bi se končala moja nosečnost, če se končno ne bi ustavila. In zelo zanimivo je, kako so se stvari v službi, ko sem končno malo popustila, kar same spravile v red.
Trenutno sem sicer še vedno v fazi spreminjanja, saj to ne gre tako hitro in še vedno se večkrat ujamem tik pred skokom v začarani vrtinec sodobnega hitenja in ideologije ‘’work hard, play hard’’. Ni treba nič na hard! Doma imam čudovitega dojenčka in čudovito petletnico, ki me oba potrebujeta celo. Naučila sem se drugim reči ne. To je moje življenje izboljšalo za 150%. Vse lahko počaka, naše zdravje in otroci pa ne morejo.
Kako poteka vaš vsakdanjik, zdaj, ko ste spet mamica?
Ian je zelo zelo priden dojenček, kar je kar malo nevarno zame haha. Mi dopušča veliko časa za moje ideje in aktivnosti, ampak se trudim, da so to tiste, za katere sicer nisem imela časa in energijo usmerjam v tiste, ki me sproščajo, ne težijo. Hodiva na Plesni pilates za mamice z dojenčki, veliko sva zunaj, veliko spet berem in pišem. Popoldan grem še po Nino in popoldneve preživljamo na igrišču ali pa doma.
V vlogi mamice zelo uživam in presrečna sem, da sem se odločila, da bom na porodniškem dopustu res vse posvetila samo tej vlogi, ki ima prednost pred vsemi ostalimi. Će bi se odločila drugače, bi verjetno obžalovala celo življenje. En dojenčkov brezzobi nasmeh je vreden več kot ne vem kakšna nagrada.
Če bi lahko danes sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 15. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?
“Draga Anja, nič ne skrbi! Čez 15 let boš točno tam, kjer moraš biti!”
Katera oblika sprostitve vam je najbližja?
Ker sem bila celo življenje športnica, je to zagotovo šport. Zadnja leta predvsem pilates oz. moja izpopolnjena verzija – Plesni pilates, ki je mešanica dihalnih vaj, sproščanja, plesa in treninga za mišice. Vesela sem, da je lahko sprostitev obenem del moje službe.
Poleg pilatesa si polnim baterije s potovanji, izleti, morjem in z dobrimi knjigami.
Kako premagujete strahove, s katerimi se srečujete?
Z lastnimi strahovi se še kar borim s tisto mladostniško nepremišljenostjo v stilu: skočim na glavo, pa kar bo, pa bo. Večji problem so strahovi, ki so prišli skupaj z družino – finančna varnost, zdravje, vzgoja. Tukaj pa se z njimi borim s pomočjo mojega partnerja, ki mi je vedno v oporo in vem, da se nanj lahko vedno zanesem. Če sem jaz nepremišljena, on ni. To mi nudi veliko varnost in temelj za borbo z vsem, kar mi pride nasproti.
Načrtujete svojo prihodnost ali ste človek trenutnega navdiha?
Sem človek trenutnega navdiha.
Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«?
‘’Ustavi se!’’ je prišla ravno ob pravem času na ravno pravo mesto. Ljudje morajo to res večkrat slišati in poziv k ustavljanju mora biti jasen in glasen. Poziv razumem predvsem kot vzeti si en trenutek, se ustaviti, zadihati, pogledati vase, izločiti odvečno prtljago, ki se ti nalaga, in nabrati energijo za nadaljnje soočanje s sodobnim tempom. En trenutek ali nekaj minut na dan, ki ti lahko spremenijo življenje.