V poznih devetdesetih sva z možem ostala brez službe, s kupom dolgov in majhnim otrokom. Vodila sva eno največjih marketinških agencij v Sloveniji in naš zadnji »uspeh« je bila marketinška kampanja za eno izmed strank v predvolilnem boju. Njihov lider je zmagal, oni so zmagali. Mi smo garali noč in dan, tako pač je v tem poslu. Zadnje mesece sploh nisem več spala, shujšala sem na 55 kg pri svojih 175 centimetrih in planirali smo počitnice, res zaslužene počitnice.
Kako smo pristali na dnu?
Uspeh na volitvah je prinesel tudi drugo podobo naše zmagovite stranke in plačila za naše usluge ni in ni bilo. Dolgovi so se kopičili, namesto v morju, sva se kopala v zadolžnicah jeznih akterjev, ki so dodali svoje tej veliki zmagi. Minilo je leto, minili sta dve. Družinica, prej uspešna, je obubožala, mediji so nas trgali na koščke, začele so se grožnje.
Poskušala sem se neuspešno dvigniti in padla
Pod pritiskom sem uspela z zadnjimi močmi ustanoviti izobraževalni center in nekako je že kazalo na bolje, ko mi je spodneslo tla pod nogami. Res silovit bum je bil. Odpovedale so mi noge, zjutraj nisem več mogla vstati iz postelje, kožo sem imela kljub pegicam vedno bolj posuto s temnimi lisami depigmentacije. Šla sem za nekaj dni v Rogaško, ker mi je odpovedal želodec. Diagnosticirali so mi gastritis in mi svetovali manj stresno življenje. Tudi ščitnica ni bila bp (brez pripomb), pa so vseeno sklenili, da to ni nič strašnega, saj po njihovih normativih, po katerih smo čisto vsi v istem kotlu, pač nisem presegla kritične točke izvida. Na moje pripombe so mi razložili, da voda zavre pri natančno 100 stopinjah in delovanje moje ščitnice te točke še ni doseglo. Sicer mislim, da se pošteno opečeš tudi pri osemindevetdesetih, ampak le kdo si upa oporekati možem v belih haljah.
Telo mi je sporočalo
Bila sem mlada in hormoni so mi še dobro delovali. Vsaj jaz sem mislila tako, ker takrat razen o spolnih hormonov, ki se tičejo mojega ciklusa nisem slišala še čisto nič. Najbolj se mi je poznala kronična utrujenost, nihanje razpoloženja in zrediti se nisem mogla niti enega grama. Takrat se mi niti sanjalo ni kaj se v resnici dogaja. Nekako sem se postavila na noge in življenje je teklo dalje.
Petnajst let kasneje sem živela še vedno z istim tempom, neuničljiva, hiperaktivna, vedno pripravljena na akcijo. Če nihče ni zmogel, so vsi vedeli kdo bo. V ožji in širši družini, v službi in med prijatelji sem veljala za neuničljivo. Če me je nekdo prosil, da mu v Split pripeljem fotoaparat, ki ga je pozabil, sem se mirno usedla v avto in mu ga pripeljala, ob tem pa sem se pravočasno vrnila, da sem ujela hčerkico, da sem ji prebrala pravljico za lahko noč in potem pisala svoje članke, ki sem jih obljubila, skoraj do jutra.
Tokrat se je začelo malo drugače. V bistvu lahko rečem, da je vsakič drugače in se ta presneti »burn out« vsakokrat prikrade pod drugo masko in iz drugega konca.
Vsa leta sem v sebi skrivala svoje sanje, svoje ideale, otroško pričakovanje, da se bo zdaj zdaj zgodilo. Pa se ni in ni. Izgovorov je bilo nešteto, jaz pa sem vztrajala. Butala z glavo skozi zid toliko časa, da se nisem zrušila. Leta se je nabiralo. Moja moč je izginjala, jaz pa sem vztrajala. To, no prav to je zares pogubno. Stresov imamo več vrst in najhujši je, ko se znajdeš v slepi ulici življenja, ko želiš obračunati z vsemi demoni, ko se ti misli vrtijo s svetlobno hitrostjo in jih ne moreš, ne znaš, nočeš ustaviti. Med drugim tudi zato, ker je to neke vrste droga v katero se “zaciklamo” in smo od nje odvisni.
Na koncu se je oglasila duša
Tokrat je bilo res drugače. Ni me izdalo telo, izdala me je duša. Raztreščila se je na drobne koščke. Ta izgorelost je bila zame do zdaj daleč najhujša. Intenzivno sem bredla vanjo dve leti. Na koncu sem se sama hospitalizirala, da sem se umaknila iz sveta, kjer nekaj moraš, kjer vsi pričakujejo, da se bom jutri zbudila in bom spet taka kot sem bila. Večina njih se je ustrašila. Večini je bilo to preveč. Oni so bili tisti, ki so se vse življenje obešali name. Niso vedeli kaj bi, bilo jih je strah, vloge podpornikov niso nikoli prav dobro obvladali.
Preden vam opišem strahote terapije, ki jo doživiš v bolnici moram povedati, da sem se štiri leta profesionalno ukvarjala s psihologijo, psihoterapijo, duhovno rastjo … Poznala sem vse terapevte in zdravnike in nihče ni poznal rešitve. Nihče ni vedel kako naj me spravi na noge.
Nisem spala, komaj kaj sem jedla, jokala sem od jutra do večera, vmes pa še vedno opravljala svoje delo urednice. Pred dvema letoma sem bila nenormalno debela in brez energije. Potem sem zbolela za vsako figo, boleli so me sklepi, odpovedali so mi hormoni in čez noč sem padla v menopavzo. Lasje so mi izpadali, dobila sem dvojni vid, megla v glavi je bila neznosna, da o spominu sploh ne govorim. Na koncu sem bila krasno vitka (beri posušena), s pošastnimi podočnjaki in postaranim obrazom. Včasih sem imela dan, ko sem govorila prehitro naredila delo za cel mesec, drugič spet sem bila čisto na tleh. Hrana so mi bile sladkarije.
Moja edina pot je ostala psihiatrija
Takšna sem prišla po vseh mogočih vezah pred predstojnico psihiatrične klinike. Vsi prijatelji (zdravniki) so mi to pot že vnaprej močno odsvetovali. Jaz nisem videla druge možnosti. Rabila sem mir!
Pogovor je trajal natančno deset minut in po vprašanju, če govorim s svojo mrtvo staro mamo mi je bilo jasno kam pogovor pelje. »Ne,« sem odgovorila. »Samo obupano jo kličem, kot drugi kličejo mami, kadar jim je hudo.« V trenutku sem imela diagnozo in antipsihotike na mizi. Seveda sem vedela, da nisem nora, samo do konca izčrpana. Fizično in psihično. Poznala sem vse učinke teh tablet s katerimi tako lahkotno manipulira psihiatrija. Po pregovarjanju ali jih bom vzela ali ne, ali imajo sploh diagnozo ali ne, sem kazensko dobila dvojno porcijo, psihiatrinja pa je besno odvihrala iz sobe. Hvala, hvala, za vse sestre teh ustanov, ker so vsaj one malo bolj človeške in tako sem sklenila kompromis in od takrat dalje jedla eno malo polovičko teh tablet. ANTIPSIHOTIKOV! Drugi so jih jedli kot bombončke trikrat na dan po cele pesti. Ni čudno, da so bili tako otopeli, da bi jim lahko tramvaj zapeljal čez glavo, pa niti trznili ne bi.
Naredila sem si svoj program. Še vedno, tudi v bolnici, sem delala. Vsak mesec sem oddala 128 strani revije. Za nekoga na psihiatriji je to kar dosežek, se vam ne zdi?
Spet sem stopila na svoje noge
Prinesli so mi palice in pohodne čevlje in s težavo sem se začela premikati. Zaradi tablet in izčrpanosti sem prve tedne naredila komaj krog okoli bolnice. Potem mi je šlo malo bolje in sem se lotila bližnjih hribčkov. Preštudirala sem vse mogoče dodatke k prehrani in si naročila cel arzenal, ki mi ga je morala moja zdravnica odobriti.
Po pravici povedano, se ji niti sanjalo ni, kaj sem jedla. Pacienti so me prosili, da jim naredim eno mini predavanje o tem, kaj jemo za krepitev živčnega sistema, kaj zoper vse strupe, ki nam jih dajejo zdravniki, da imamo čim manj stranskih učinkov, kako obnoviti nadledvično žlezo, kaj jesti, da lažje spimo, da nimamo nočnih mor in anksioznih napadov. Seveda sem to izvedla samo eni skupini, potem pa dobila strogo prepoved zdravnikov.
V trgovino sem hodila vsako jutro po zajtrk in po časopis. Drugi niso upali pokukati niti izza zidu.
Kmalu sem imela tudi vse privilegije, vse terapevte od privatnih psihoterapij, testiranj, likovne, glasbene in ne vem, kakšne še terapije. Drugi so komaj kdaj videli svojo zdravnico. Jedli so tablete in tavali naokoli kot duhovi.
Za vikende smo odhajali domov. Delala sem načrte, kako zaživeti na novo, drugi so jokali, če so morali domov ali če so jih odpustili iz bolnice. Skoraj vsi so bili povratniki, skoraj nihče ni bil zares psihiatričen bolnik. Večina žensk se je zlomila nekje okoli petdesetega leta. Večina jih je držala pet stebrov hiše, garala v službi, skrbela za otroke, starše, moža …
Nekaj je bilo mladih mamic s poporodno depresijo. Te še danes vidim pred sabo in se sprašujem v kakšnem stanju so zaradi nepravilnega zdravljenja. Tudi njih so dali preprosto na antipsihotike. Moških nisem videvala, zato ne vem toliko o tem, kaj je njih pripeljalo do te točke.
Zaključila sem poglavje in pričela novo
Lepega, pomladnega dne se mi je zazdelo, da grem lahko sama po svoji poti naprej in sem se dala odpustiti iz bolnice. Kot sem prišla, sem tudi šla. Dali so mi deset škatlic tablet in napotnico, da si izberem svojega psihiatra, ki mi bo še naprej predpisoval antipsihotike. Škatlice sem vrgla v varen koš za smeti in v naslednjih štirinajstih dneh pojedla samo še četrtino tabletke, potem pa to odvisnost presekala. Takrat sem res mislila, da mi bodo mali zeleni možiclji prišli šepetati zgodbe z drugega planeta. Kriza je trajala tri dni, potem pa sem se postavila na noge nova, čista, brez tablet in z dokaj bistro glavo.
Ko sem bila zunaj, sem se poglobila v študij izgorelosti. Obiskovala sem kongrese za anti aging medicino, na katerih je bilo v glavnem govora o hormonski terapiji, o stresnih hormonih, o kortizolu, ki je glavni krivec za staranje in ogromno degenerativnih bolezni.
Zdaj sem vedela vse o tem, kaj te ruši, kako se postaviti nazaj na noge, koliko časa traja, da si v redu, v kateri fazi izgorelosti si … Pet let sem se ukvarjala s paleto izgorelih, iztrošenih in prestrašenih ljudi, predavala tisočim, jim pomagala in stala ob strani. Vedno je bila zgodba malo drugačna, vedno je bilo treba program prilagoditi posamezniku.
Kaj se spoznala o izgorelosti pri ljudeh
Nekateri čakajo samo na čudežno tabletko, nekateri enostavno ne razumejo, da je potrebno toliko časa, kolikor smo se uničevali, da se zopet povrnemo k močem.
Vedno je potrebno narediti čisti rez s preteklostjo.
Obračunati sami s seboj, včasih pustiti službo, ki nas je pripeljala do točke izčrpanosti, spet drugič moramo postaviti meje. Nekateri sebi, svojim bližnjim, morda celo oditi iz nezdrave zveze.
Vse je odvisno od pripravljenosti na izgube, na to, da mogoče ne bomo zmagali v čisto vseh bitkah, da nam ni namenjeno in ne samo namenjeno, da ni pomembno, da osvojimo vse vrhove tega sveta. Športne, poslovne, finančne, ljubezenske … Vsak od nas je nepogrešljiv, edinstven in poseben. Vsak ima svojo nalogo in prej, ko bomo s tem zadovoljni, prej bomo lahko spet poleteli.
Začela sem svojo prakso
Jaz zdaj to vem, znam se postaviti na noge, to mi je v veliko uteho, ker pade lahko vsak, pobrati se je umetnost. Moje poslanstvo je, da pomagam drugim in s tem opominjam sebe, kako malo je potrebno, da zdrsneš. Vem, kaj delam, imam res bogate lastne izkušnje iz dna in kar je najbolj pomembno: vem, da to delam bolje od vseh institucij dušebrižnikov ali uradne medicine in njihovih ustaljenih postopkov.
Ustanovila sem kliniko, ki se celostno ukvarja s sindromom izgorelosti, burn outom, kot temu pravijo Američani, oziroma neravnovesjem kortizola, kot bi to imenovali endokrinologi. V prihodnje bomo morda reševali tudi bolečine v sklepih, psihične zlome in vsem, kar sodi v kartoteko kroničnega stresa. Ujeli vas bomo na točki, na kateri se je vaša tehtnica energije povesila v minus in vas spravili spet v formo.
Za koga je terapija nujna?
Za preobremenjene, izčrpane in izmučene perfekcioniste, neustavljive deloholike, za tiste, ki se vrtite v začaranem krogu stresa, pomanjkanja časa in čisto enostavno za vse, ki čutite, da vam energija samo še odteka ali ste celo dosegli prag izgorelosti.
Prvi trije koraki, ki čakajo vsakega:
- Analiza kortizola in DHEA hormona, s katero ugotovimo na kateri stopnji izgorelosti se nahajate. Po potrebi vas pošljem naprej k zdravnici, ki vam bo predpisala hormone, vendar je to le bergla, prej ali slej boste morali shoditi sami. Da ste pravi kandidat za terapijo se bomo odločili skupaj, glede na resnost in pripravljenost na spremembe v življenju.
- Individualni pogovor in program s katerim boste ponovno začeli pridobivati energijo.
Program zajema: načrt prehrane, izboljšanje spanja, eliminiranje faktorjev, zaradi katerih vas je odneslo, podpora prehranskih dopolnil in po potrebi intravenoznega dodajanja.
- Mineralogram; analiza las s katero še dodatno preverimo koliko ste iztrošili svoje zaloge. Ta dodatno pripomore k hitremu okrevanju in potrdi, kje vam zmanjkuje goriva ali kaj vam otežuje okrevanje. Dobimo podatke za več kot 30 vitaminov in mineralov, 35 aminokislin, vsebnost maščob, bakterij, virusov, parazitov, težkih kovin in osnovno sliko intolerance na hrano.
Moja individualna obravnava zavezuje obe strani. Mene in stranko; da se bova obe maksimalno potrudili. Ker obravnava, zdravljenje in vsi procesi na poti zajemajo zelo različne pristope, naj omenim le skelet tega, kar naredimo za vas. Mi, pomeni, da za menoj stoji ekipa, ki po potrebi prevzame določene segmente. Sodelujejo zdravniki do psihoterapevti, osebni trenerji s tehnikami sproščanja …
Načrt bomo naredili skupaj, na vas pa je zakaj se boste odločili in da se ga boste res držali. Mi naredimo polovico poti, vi prehodite polovico.