Zgodba: Sanja za Natečaj: #ustavise in napiši
Človek je zelo posebno bitje. Živi, kakor da ne bo nikoli umrl in umira, kot da ni dobro živel. Šele v času, ko je njegovo življenje v nevarnosti, ugotovi, da si ni vzel časa za pomembne stvari. In nato obljublja, da se bo spremenil, če bo preživel.
Drugačna zgodba pa je pri otrocih. Ti so naivni, nedolžni, srečni in preprosti. Otrok čisto drugače dojema svet odraslih.
Mami je opazila, da postajam bleda in brezvoljna, zato sem z 11. leti šla odšla k osebni zdravnici na pregled in v laboratorij. Šele izvidi krvi v Ljubljani so potrdili Mielodisplastični sindrom. Šok. Nejevera. Napaka! A vendar, vse je bilo res.
Zbolela sem za obliko anemije, ki se lahko razvije v levkemijo. Prenehala sem hoditi v šolo, imela sem vsakotedenske preglede in transfuzije v Ljubljani. Po 4 mesecih takega življenja so se strahovi uresničili in bolezen se je preoblikovala v levkemijo.
Rak. Stara sem bila skoraj 12 let.
Nihče ne ve, zakaj sem zbolela. Ker smo verni, si rada mislim, da nam je Bog dal to preizkušnjo zato, da bi bili še bolj povezani – ne samo moja družina, temveč tudi vsi sorodniki, vsa šola in ne nazadnje tudi občina, v kateri živim.
Z 12 leti, ko si vsak »pubertetnik« želi biti enak drugim, je bila bolezen še toliko težja. Izgubila sem lase, po kemoterapiji pa so mi morali narediti še presaditev, transplantacijo kostnega mozga. Po zdravljenju so me učitelji hodili učiti na dom, saj še eno leto po presaditvi nisem smela zapuščati doma.
Bolezen sem gotovo sprejela drugače, ker sem bila otrok. Nisem razmišljala ali bom preživela, temveč, kdaj mi bodo zrasli lasje in ali bo naslednji poseg bolel.
Imam izkušnjo, za katero nisem vedela, kako jo uporabiti, nato pa je prišel čas, da si izberem srednjo šolo in tako sem odšla na zdravstveno šolo, da bom lahko pomagala ljudem, kot so pomagali meni. Sedaj jo zaključujem in se že veselim prihodnosti. Bolezen me je naučila, da nikoli nisi sam.
