Brigita Langerholc je najmlajša olimpijka, ki je leta 2000 v Sydney zastopala Slovenijo v finalu teka na 800 m. Tekla je ob boku največjih imen ženske atletike. Žensk, ki s svojo telesno podobo bolj spominjajo na stroje in ne ženske, ki jih poznamo iz naše bližine. Brigita je kljub temu ob njih delovala suvereno in samozavestno. A kdor jo pozna ve, da ni vedno bila takšna. In le redko kdo ve, da se je na ta tek pripravljala 9 let.
Brigita, si se rodila kot olimpijka ali si to postala?
Rodila sem se kot zdrav otrok. Kar sem odkrila kasneje je bila strašljiva novica. Tisto noč je v porodnišnici umrlo pet od sedmih otrok in na nek način sem imela srečo, da sem preživela. Še vedno odkrivam, kaj se je dogajalo in kako to, da se je nekaj takšnega sploh lahko zgodilo. A vem, da sem naslednja tri leta veliko časa preživela po bolnišnicah zaradi zastrupitve v tisti noči in alergij, ki so se mi razvile. Zbolela sem tudi za astmo in dobila aritmijo.
Kako je bolezen zaznamovala tvoje odraščanje?
Celo svoje otroštvo sem poslušala, da sem bolna, da moram paziti na to in ono. Opozarjali so me v strahu, da ne bom dobila napada. Omejena sem bila za aktivnosti, ki so jih počeli moji sovrstniki, ker je bilo starša močno strah, da se mi ne bi kaj zgodilo in bi ponovno močno zbolela.
Mene pa je gnalo, da bi tekla. Vedno sem tekala okoli in se požvižgala na besede mame. Bolj kot je govorila, da bom zbolela in kaj vse se bo zgodilo. Bolj močno je v meni gorela želja, da ji dokažem, da sem zdrava in to zmorem. Dokazovanje je šlo tako daleč, da sem začela trenirati tek, bila v vseh pogledih med najboljšimi, postala državna prvakinja in iskala še več potrditev.
Kaj te je gnalo, da si čutila takšno potrebo po dokazovanju?
Kaj me je v resnici gnalo, sem začela odkrivati šele po tridesetem letu, ko je bilo za menoj precej razočaranj in bolečine. Odkrivala sem, da je v meni globoko zasidran občutek zapuščenosti in globoke osamljenosti. V bolnišnicah, kjer sem preživljala zgodnja leta, ni bilo dotikov in bližine. To sem močno pogrešala. Velikokrat sem bila v družbi odraslih in zato še toliko bolj osamljena. Kasneje se je to odrazilo kot nesigurnost, nizka samozavest in tudi težje sem navezovala pristne in globoke povezave z ljudmi. Vse to me je vodilo, da sem začela raziskovati samo sebe. Pot raziskovanja me je vodila skozi različne izkušnje in spoznanja.
Kaj si spoznala o sebi in ljudeh na sploh?
Moj prvi motiv je bil, da svetu pokažem, da sem zdrava. Takoj za tem, pa sem želela dokazati, da lahko nekaj naredim. V vsakem vrhunskem športniku se skriva neka takšna močna želja, ki ga prisili, da gre preko meja in svojih zmogljivosti. To je cena, ki jo zahteva vrhunski šport.
Kmalu sem se srečala z avtogenim treningom, ki mi ga je pokazal trener. V svojih pripravah sem se naučila uporabljati vizualizacijo, ki je ravno tako pomembna, kot trening in druge fizične in psihične priprave. V vrhunskem športu brez tega preprosto ne moreš uspeti. Srečala sem se z meditacijo, ki mi je pomagala pri spoznavanju sebe, umirjanju notranjih strasti in konfliktov ter pripomogla, da sem postala bolj osredotočena. Še danes vsako jutro meditiram 20 minut.
Spoznala sem, da zmoremo veliko več, če verjamemo, da zmoremo. Pri tem bi le dodala, da vse, česar koli se boste lotevali, delajte postopoma. Moje priprave na olimpijske igre so trajale 9 let. Če dobro pomislim, pa so trajale še veliko dlje. Vprašanje je, če bi na njih prišla, če ne bi imela tako težkega otroštva in tako goreče želje, da se dokažem.
Zato vem, da se lahko vse okoliščine izboljšajo in spremenijo na bolje, če le delujemo v pravo smer. Kot asmatik nisem smela teči. Kaj šele, da bi pristala v vrhunskem športu. Zato sem iskala načine, da bi bolezen premagala. Našla sem ga v jogi, ki mi je z dihalnimi tehnikami in veščinami sproščanja pomagala, da se spremenila življenje in astmo v celoti pozdravila. Razmišljam, da bi šla ob priložnosti narediti teste in jih primerjali s tistimi, ki jih imam iz preteklih let.
Kaj pravi tvoj notranji glas za naprej?
Dihanje je prvi stik s samim seboj. Zato raziskujem v smeri, kako lahko z dihanjem pomagaš telesu in duši do bolj lahkotnega in učinkovitega delovanja. Srečala sem se s tehniko Tummo, ki me je navdušila in jo želim deliti z ljudmi. Na različnih delavnicah po Slovenijo delim svoje znanje s tistimi, ki želijo narediti korak naprej do boljših športnih dosežkov, osebnega zadovoljstva in spoznavanja sebe. Kot učiteljica joge, vizualizacije in Tummo tehnike želim pomagati drugim, tako kot sem sebi, da se lažje odprejo in spregovorijo. Tek je odličen način, da to lažje naredijo. Poleg tega pa vidim velik potencial v dihanju. Meni je odprl nov svet in o tem poročajo tudi udeleženci tečajev in delavnic.