Moja jutra bi lahko razdelila na dve med seboj oddaljeni točki. In obe imam rada, obe me definirata in obe sta del mojega življenja.
So jutra, v katera se zbujam ob morju. Zbudim se prva in takoj za menoj psička Čara. Čara ve, kaj jo čaka. Če bi repek od veselja lahko odpadel, bi ji in to vsako jutro znova. Na hitro jo peljem lulat in si potem nadenem »ta plavalne« kopalke. Čara namreč zelo dobro ve, da imam dve vrsti kopalk – »ta plavalne« in »ta kopalne«. V tistem trenutku, ko v rokah držim »ta plavalne«, ji poleg repka migajo še ušeska in zraven nežno prede, čeprav ni mucka. Odpraviva se v morje, kjer skupaj plavava kakšno uro. Ne znam opisati, kako neverjetno lep občutek je biti sam navsezgodaj v morju, s psičko, ki plava ob tebi, se igra z mehurčki, ki jih sama ustvarja s tačkami, tu pa tam priplava k moji glavi, mi da pasji poljubček in že hiti naprej. To so najina jutra … Tako samo najina in tako zelo nezamenljiva. Včasih v vodi zavriskam, presrečna, ko gledam nebo nad seboj in ko zajemam vodo ob telesu, za katerega se mi zdi, da kar lebdi … Presrečna sem, da sem, objeta v trenutke spokojnosti, čuječa … Velikokrat me spreleti, kako dejansko priviligirana sem, da lahko tako polno diham, da imam telo, ki lahko uživa takšna jutra v globoki vodi, stran od obale … da sem zdrava … Ko priplavava iz vode, štirje otroci še spijo, na mizi pa najdem sporočilce mojega triatlonca, ki mi sporoča, da se po njegovem treningu dobiva v mestu na kavi. Takrat se začne najin del jutra in za njim še jutro vseh nas.
Jutra z druge točke moje življenjske daljice pa so jutra, ko najraje zbujam vse štiri otroke. Najprej pobožam deklico, jo poljubim na oči in ji obljubim, da jo pustim še malo poležati. Potem grem k najstniku, ki mora prvi v šolo, in vmes tvegam tudi kakšno po nosu – refleksi športnika pač delujejo tudi v spanju … Vmes iščem psičko, ker ne vem, pod odejo katerega otroka se je skrila … Ko jo najdem, se najraje pretvarja, da me sploh ne pozna … Še posebej, če sliši, da zunaj dežuje … Pobožam tudi njo in ji dam poljubček … naj še spi. Zatem zbudim dečka, ki skoraj neslišno vstane s pograda, in zatem še enemu najstniku potiho povem, da bo ura kmalu tudi njegov čas … Vrnem se k deklici, ležem na rob njene postelje … »Mami, me ‘poškrabaš’?« … spet nezavedno obudim spomine na dni, ko je bila še čisto majhna … Mami in hči … Nekje vmes je eden od fantov že pojedel zajtrk, dva si ga pripravljata, Čara je že na sprehodu … Tako počasi v celoti oživi naš pisan dom. In začne se nov dan. Pršine me, kako hitro beži čas … Še malo, pa bodo drug za drugim zleteli iz gnezda … Takrat zamrznem podobo in si rečem: »Ne še …«.
