Zgodba: Ema Hrustanović za Natečaj: #ustavise in napiši
V zadnjih mesecih mojega prvega polčasa življenja, sama sebi nisem pustila dihati. Delala sem po 28 ur na dan, če je bilo treba, bila sem zahtevna do sebe in drugih. Pogosto sem imela glavobole, a ni je bolečine, ki jo nisem zatrla s tableti. Telo mi je govorilo a nisem poslušala. Sem s.p. torej ni počitka … glava mora delati vedno. Dokler ni “odnehala”.
Za vedno si bom zapomnila tisto januarsko sredo, ki mi je spremenila življenje. Na hitro sem vstala, ker se mi je mudilo “v službo”. Bilo mi je slabo, meglilo se mi je, bolelo je, kot bi mi nekdo nož obračal v glavi. Odšla sem v kopalnico, si umivala zobe, dokler ni več šlo. Sesedla sem se na tla in se nekako odplazila v spalnico, kjer sem partnerju kričala “POMAGAJ MI!” Skočil je iz postelje, zaznal mojo stisko in poklical 112. Pomoč sem rabila na tleh. Pod glavo mi je dal blazino, ker sem zaradi močne bolečine, z glavo udarjala ob tla.
Pridejo reševalci, kup vprašanj, bolj odgovarjam, večkrat ponavljajo vprašanja. A ne poznajo besed? Zakaj me nihče ne razume? Zakaj me ignorirajo.
Od bolečine sem kričala. Nekaj ur kasneje sem bila že drugje, v komi. Moji najbližji so bili soočeni s tem, da je na nevrološki kliniki, njihova hči, sestra, punca … 24 – letnica z možgansko kapjo! Zaradi krvavitve v malih možganih, ki jo je povzročila prirojena napaka v možganskem ožilju, AVM (Arterio-venska malformacija), ki je “počila” in povzročila, da sem sedaj v komi in se borim za življenje. ŠOK!
Medtem sem jaz “spala” in v komi doživljala stvari. Spomnim se vsega, teh intenzivnih primarnih občutkov, dotikov najbližjih, energije … Slišala, vonjala, čutila sem, ampak ne bolečine. V komi sem potovala, se trudila čez mejo, a me vedno nekdo ni spustil. Spominov in zgodb iz kome je veliko a vseeno se trenutka, ko sem se zbudila, ne spomnim. Vem pa, da so ob meni bili ves čas najbližji, ki so verjeli vame, me spodbujal, bili “nasmejani”, pozitivni. Vseeno jih je bilo strah, je to to? Je konec? Če se zbudi, kakšna bo? Po 14ih dneh sem bila nazaj in takrat se je moj drugi polčas začel. Začeti sem morala znova. Nisem govorila, jedla, hodila, se premikala … Kako sem si želela okusa v ustih in ne hrane po cevkah. Kako sem bila jezna, ko me nihče ni nič razumel. Kolikokrat sem bila žalostna, ker nisem mogla na stranišče. Nisem več znala narediti koraka, poznala nisem osnovnih gibov. A ker se nisem znala ustaviti sama, me je ustavilo telo na silo.
Zdaj je drugače. Ravno sem s svojih nog skočila v morje. Še vedno živim, delam in vozim avto … le da zdaj res Živim. Aja, pa smejte se, ker po izkušnjah to ne boli!
Več na blogu Burek in marinada
