V preteklih akcijah so v akciji … pomisli nase – zanimivi ljudje, z nami delili razmišljanja, kaj njim pomeni ustaviti se. Sedaj združujemo, kot opomnik sebi in navdih drug drugemu. Tokrat z nami Anja, Danica in Nina.
Anja Žagar
Zanimivo je, kako si ljudje sami sebi bolj kot ne “otežujemo” življenje – naše eno in edino, dokaj kratko bivanje na tem svetu. Živimo po normah, ki smo si jih izmislili sami. Hitimo živeti po tempu, ki smo ga določili sami. Hrepenimo po stvareh, za katere mislimo, da nas bodo osrečile. Brezglavo lovimo uspehe, da bi se dokazali standardom družbe. Primerjamo se z ideali, ki smo jih ustvarili sami. To ni življenje, to je tekmovanje za naziv “Prazno in nesmiselno življenje.” Ustavi se! je nekaj, kar sem se tudi sama morala naučiti izreči sama sebi, ko sem se ujela v zgoraj opisani zgodbi. Namreč znašla sem se v trenutku, ko so bili strah, tesnoba, neučakanost in hrepenenje po popolnosti in nadzoru življenja tako močni, da se ni dalo več zdravo živeti. Ustavi se! je bila misel, ki mi je vrnila življenje nazaj. Takšno, kot je, ne takšno, kot bi moralo biti. Ustaviti se in zavestno živeti vsak trenutek življenje je nekaj najlepšega. Biti v trenutku in ne razmišljati kaj je bilo oz. kaj bo, je sposobnost, ki sem se je morala naučiti, saj so mi misli nenehno švigale v preteklost in prihodnost, med tem, ko je sedanjost ostala povsem nepomembna, celo stresna in nezaželena. Želeti si, da bi bil nekje drugje, kot si sedaj, je nespoštovanje življenja, lastnega življenja. Imeti vizijo svojega življenja je čudovito, tudi sama jo imam. Toda naučila sem se, da je ta vizija pravzaprav sestavljena iz trenutkov sedanjosti. Nekoč sem prebrala zanimivo prispodobo za življenje in sicer, da je življenje kot igra s kartami. Karte, ki jih držimo v rokah, so nam dane ob rojstvu, nanje ne moremo vplivati, četudi nam morebiti niso najbolj všeč. V naši moči pa je, da z njimi odigramo najboljšo partijo in jih izkoristimo sebi v prid. Priznam, da sem se sama kar nekaj časa pritoževala nad kartami, ki jih držim v rokah. Toda s spoznanjem, da so takšne, kot so in da v moji “igri življenja” sploh niso tako slabe, da so pravzaprav zelo dobre, sem se umirila in končno začela uživati v igri. Bolj zavestno uživam v trenutkih, ki so mi dani, naj bo to na sprehodu v naravi, v kolesarjenju na Krim, branju dobre knjige na plaži, druženju z ljudmi, ki so mi blizu, igri z nečakinjama, pripravi domače nutelle, v poslu ki ga delam in razvijam, itd.? Ponosna sem na nemalo drobnih osebnih dosežkov in to me navdihuje za nešteto novih, ki sem jih že zapisala na svojo “bucket listo”. Mnogo ljudi danes živi življenje po sistemu FOMO – »Fear of missing out« – z mislijo in v strahu, da bodo kaj zamudili. Toda čas je, da začnemo živeti po sistemu YOMO – »Joy of missing out«. Ustaviti se ne pomeni, da bomo kaj zamudili, ustaviti se pomeni uživati v trenutku ki je. ? Kajti strah, da bomo nekaj zamudili v življenju nas vodi do tega, da zamudimo življenje. Zato “Carpe diem” – “Seize the moment” – “Ustavi se in uživaj v trenutku!”
Danica Lovenjak
#ustavise in se zazri v sončni zahod, pri tem pa si povej ‘jutri je nov začetek’
#ustavise in se nehaj pritoževati nad tem, kar nimaš, raje poglej, kaj vse že imaš
#ustavise in pokliči starše, ker te zagotovo pogrešajo
#ustavise in podari nasmeh neznancu, saj smeh nič ne stane
#ustavise in preberi knjigo, ki ti bo nahranila dušo
#ustavise in ne bodi hudoben, če si lahko dober
#ustavise in pomisli na druge pred sabo
#ustavise in spontano kupi šopek prijateljici, saj so majhne pozornosti vedno največje darilo
#ustavise in bodi iskren, ker če boš govoril resnico, ne boš rabil dobrega spomina
#ustavise in se odpravi na koncert, opero ali gledališče in si s tem razširi svoja obzorja
#ustavise in se uredi le zase
#ustavise in izklopi telefon ter si s tem privošči največjo svobodo
#ustavise in se zaljubi v svoje življenje, saj živiš le enkrat
Nina Križaj
Letos sem dobila pomembno lekcijo in se ustavila. Telo nas ves čas opozarja, ko nismo prijazni do sebe, a tako zlahka ga ignoriramo. Raje zamahnemo z roko in hitimo naprej. Če se nikoli ne ustavimo, pa si delamo medvedjo uslugo, se brezglavo ženemo, da bi bili še boljši, še bolj učinkoviti, še bolj všečni in tako dalje. Ker če ne bomo vsega storili in to perfektno – kaj bo? Ne vemo, kaj bo, pa tako se bojimo. To je popolnoma neresničen in nekoristen strah. Znebimo se ga, ustavimo se in raje prisluhnimo intuiciji. Zato sledi telesu, ko ti reče, da potrebuješ počitek – počij. Sledi telesu, ko te ob nečem ali nekom zaboli želodec – umakni se. Sledi telesu, ko začutiš, da te nekaj ne zanima – najdi drug interes. Sledi telesu, ko ti reče, da danes tega ne zmore – preloži na jutri. In sledi telesu, ko ti reče, da potrebuješ dan samo zase – vzemi si ga brez slabe vesti. Ustavi se in poskrbi zase. Vso opremo nosiš vedno s sabo in ko začneš poslušati telo, bo temu sledil tudi tvoj um. Zdaj verjamem, da se tu začne lepo življenje.
Več o rubriki Hej, Ti #ustavise