Z vami delimo razmišljanja čudovitih oseb, ki smo jih zbrali v preteklih ustavi.se akcijah in današnje krajše misli.
Jasna Suhadolc
Jasnino sporočilo današnje dne: “Vse se drži – zdaj bi samo dodala ustavi se, sicer te bo svet.”
“Ustavi se. Tema, o kateri zadnje čase precej razmišljam, ko sem v letošnjih pomladnih mesecih začutila, da je vrag vzel šalo in da enostavno ne zmorem več. Uživam v svojem delu, vpeta sem v veliko strokovnih organizacij, predavam, pišem … in blizu mi je vseživljenjsko učenje, saj me zanima ogromno reči. Težko rečem ne, v vsaki novi zadevi vidim priložnost, da se kaj naučim, spoznam zanimive ljudi ali sem del nečesa novega. Ampak pravzaprav se ravno tu se skriva past, ki jo poskušam v zadnjem času vsaj opaziti, včasih pa že zmorem tudi reči ne.
Pomembno mi je, da se ustavim zato, ker sem mama 12-letnika, ki od sicer fizično prisotne, a močno utrujene mame ne dobi vsega kar potrebuje. Seveda pa je ustavljanje pomembno tudi zame, da lahko naberem novih moči in idej, da lahko v miru berem, kuham in pri tem ne hitim, hitim, hitim. Delegiranje je magična beseda; dolgo časa sem mislila, da sem res slaba v tem, potem pa sem ugotovila, da mi gre odlično, če so okrog mene zanesljivi in strokovni ljudje. Pa še nekaj je: izčrpana Jasna je razdražljiva, nestrpna, včasih tudi nesramna in mi ni preveč všeč. Ustavljam se, da postanem najboljša različica same sebe. “
Andreja Freyer
Andrejino današnje sporočilo: “V zadnjem času je svet drsel, kaj drsel – norel, iz ravnovesja. In samo še vprašanje časa je bilo, kdaj in na kakšen način nas bo narava ustavila. Zdaj je idealna priložnost za “reset”.”
“Učimo se vse življenje in zame ena najpomembnejših lekcij, ki sem jih osvojila z leti je, da sem samo jaz tista, ki lahko najbolje poskrbim zase. Da sem samo jaz tista, ki je odgovorna za svojo srečo, zdravje, dobre odnose in uspeh. Zdaj vem, da ni nič narobe s tem, da postaviš sebe na prvo mesto in si vzameš čas samo zase. Tega pač ne more storiti namesto mene nihče drug. Seveda tega “razsvetljenja” nisem doživela čez noč. Življenje mi je malo po malo doziralo razočaranja – za katera mi je sedaj jasno, da so bila deloma tudi moja krivda, saj sem enostavno od drugih pričakovala preveč in se trudila nadzorovati tisto, kar ni bilo odvisno od mene. Ampak, ker svoje navade ljudje težko spreminjamo, sem kar nekaj časa bredla po konglomeratu enih in istih vzorcev. Ko se sedaj še kdaj spomnim na ta občutka ujetosti in nemoči, postajam utrujena in groza me je, da bi se še kdaj počutila tako. Brrr, kar streslo me je sedaj, med pisanjem. Bogve, kaj bi se zgodilo, če ne bi pravočasno dojela, da je več kot očitno prišel čas, da si rečem #ustavise in resetiraj! Tako enostavno ni šlo več naprej in družina, ki mi pomeni največ na svetu, je bila moja največja motivacija. Še dodatna vzpodbuda pa je bilo rojstvo drugega otroka in porodniški dopust sem tako izkoristila za prvo fazo odklopa od starih vzorcev in to je bil čas, ko sem se dejansko lahko končno sprostila in v miru razmislila, kako in kaj naprej. Vedela sem da, če ne bom našla ravnovesja, če ne bom zadovoljna sama s seboj, potem se bodo začele težave tudi na področju, ki mi pomeni največ – družini. Ko nisem bila več v krču, sem lahko končno z distance pogledala v preteklost, izpostavila kritične trenutke in analizirala mojo vlogo v njih. Sprijaznila sem se s tem, da nimam vedno prav, sprijaznila sem se s tem, da drugi ljudi sodijo po sebi in s tem, da težave pač ne minejo same od sebe. Naučila sem se, kako si življenje urediti tako, da ostane dovolj časa tako za delo kot za užitek. Trdno verjamem v to, da je fizična kondicija tesno povezana s psihično, zato si že nekaj let vsak dan med tednom, uro na dan, vzamem tudi za treninge z osebno trenerko. Vikendi pa so strogo namenjeni razvajanju, družini in prijateljem. Lahko rečem, da si štejem to, da sem svoje življenje spravila v ravnovesje, za velik uspeh. Zdaj v veliki večini vsi vidijo samo to slednje in večkrat slišim, kako mi je fajn. In ja, res mi je fajn. Ponosna sem, da sem uspešno prehodila to pot in še bolj vesela, da se je končala. Verjetno me kje čaka nov izziv, ampak … Lepo po vrsti, ne delajmo si skrbi na zalogo . Bodite pogumni, iskreni, sledite svojim sanjam, poslušajte svoj notranji glas, bodite prijazni do drugih in do sebe. Takoj, ko začutite, da vam ni več udobno, pojdite v akcijo in nekaj spremenite. Življenje je lepo in predvsem eno samo. Jaz vem, da bom to edinstveno priložnost zdaj izkoristila na polno! “
Barbara Reya
Barbarino sporočilo današnjega dne: “In danes … nas je ustavila narava, svet, Zemlja … če se bomo iz tega kar se nam dogaja zdaj kaj naučili imamo morda še eno priložnost. To je pravzaprav blag opomin matere narave. Spoštujmo jo, vsak pri sebi naj prevetri prioritete, načela. Zdaj pogledam v nebo in moji oblački so še z mano in se pomirim. Pomirite se tudi vi. Ustavljeni smo že tako ali tako. “
Prvič sem se resneje »ustavila«, ko sem morala odločiti med »varno« službo, ki je absolutno neracionalno upravljala z mojim časom, ali »nevarnim« svobodnjaštvom. Zmagalo je slednje. Na srečo. Kajti varno in nevarno tukaj nekoliko izgubita svoj pravi pomen. Balansirati med zaslužkom, časom za družino in zase in še kom je vse prej kot lahko. Dober »time managemet« (hvala staršem za nepopustljivo vzgojo) pride še kako prav. Ne rata vedno, še vedno prevečkrat podležem lovkam sodobne družbe, kaj je treba in kaj, kako ter koliko je prav. In ko vidim, da me zanaša, se obrnem vase. Kako? Hitim, če se mudi, ne pa bezjlam. Ne delam si več opravkov, če presodim da ni nujno. In velikokrat ni. Učim se reči ne. Tudi v poslu. Tudi otrokom. Zlasti otrokom. Nisem njihova gospodinja, nisem njihova zasebna taksi služba in ne njihov animator za prosti čas. Kar seveda ne pomeni, da se ne ukvarjam z njima in da sta za karkoli bistvenega prikrajšani. Vzamem si čas zase. Če se da zaležem na kavču tudi sredi dneva. Zrem v prazno, pustim da se zagledam. Paše. Ko si nazaj se ti zdi, kot da si se resetiral. Hodim na izlete in v naravo. V hribe. Gledam v nebo, iščem podobe v oblakih, skalah, deblih. Opazujem mravlje. Poslušam pravljice. Poslušam glasbo.
Božam zajčka, hrčka in kužka in se pogovarjam z njimi. To so čudežni zdravilci duše. Pišem, pa četudi nikomur. Sadim solato in nezahtevne povrtnine na balkonskem koritu. Vrtu sem se odrekla, ker mi ni zneslo. Ne pretvarjam se. Ne ugajam za vsako ceno. Zamerim, vendar odpuščam.
Spoštujem lastna načela. Zato lahko ponoči spim.”
Več objavljenih prispevkov v rubriki: Hej, Ti, ustavi se