Dva možakarja, oba resno bolna, sta bila v isti bolnišnični sobi. Prvi je smel vsako popoldne eno uro sedeti na postelji, da mu je iz pljuč odtekala tekočina. Drugi mož je moral ves čas ležati na hrbtu, zaradi polovične pregrade med med posteljama pa ni mogel videti okna.
Možakarja sta se sčasoma ure in ure dolgo pogovarjala. Govorila sta o svojih ženah in družinah, domu in službi, kako sta služila vojsko in kam sta hodila na počitnice.
Vsak dan
Vsako opoldne, ki je možak v postelji ob oknu smel sedeti, je sovjemu sostanovalcu opisal, kaj vidi skozi okno. Možak, ki je moral vse čas ležati na hrbtu, je ugotovil, da je začel živeti za tisto urico vsak dan, ko mu je sosed opisal, kako živahno je zunaj. Iz sobe se je videlo v park, v katerem je bilo ljubko jezerce. Račke in labodi so plavali po gladini, otroci pa so spuščali modele čolnov. Mladi zaljubljenci so se z roko v roki sprehajali med raznovrstnimi rožami. Velika stara drevesa so krasila zelenico, v daljavi pa je bilo videti čudovito panoramo mesta.
Ko je mož ob oknu svojemu sosedu opisoval, kaj vidi, je slednji zaprl oči in si opisane podobe skušal predstavljati v umu. Nekega toplega popoldneva je mož ob oknu opisal mimohod parade. Četudi drugi mož ni slišal orkestra, ga je videl v umu polog plesočih klovnov in okrašenih konjev in kočij.
Dnevni so minevali. Mož, ki ni mogle videti skozi okno, je postal ljubosumen na soseda, ki je imel razgled. Njegove opise je zelo cenil, vendar si je zaželel, da bi lahko on ležal ob oknu. Sosedu je zameril in na koncu si je njegovo mesto že obupno želel.
Nekega jutra je sestra vstopila v sobo in ugotovila, da je mož mirno umrl med spanjem. Žalostno je poklicala bolničarje, ko so odnesli truplo. Takoj, ko je bil primeren trenutek, je drugi moč prosil, ali ga lahko premostijo na posteljo, v kateri je ležal pokojni sosed.
Sestra ga je z veseljem premestila in ko se je prepričala, da mu je udobno, ga je pustula samega v sobi. Počasi se je oprl na komolec, da bi se ozrl skozi okno. Končno bo lahko gledal v park in opazoval ves vrvež v njem. Zbral je moči in pogledal ven.
Vse, kar je videl, je bila gola stena.
Poklical je sestro in jo vprašal: Kako je moj sosed videl vse stvari, ki mi jih je opisoval. Zakaj mi je tako natančno opisoval vse lepote, ko pa je se, kar se vidi skozi to okno, stena iz umazanih starih zidakov?
Sestra je odgovorila: “Oh, kaj niste vedeli? Vaš sosed je bil slep. Stene še videti ni mogel.“
Potem je dodala, mogoče vas je želel opogumiti.
Iz knjige Klavir na obali, Jim Dornan