Zanimive ljudi smo vprašali, kaj jih osreči in kako osrečijo druge.
“Draga Anja, sprašuješ me, kaj bi me ta trenutek najbolj osrečilo. Morda to, da bi se zmogla ustaviti brez trohice slabe vesti. Ker … joj, ampak čisto res – ves čas me nekaj čaka, ves čas je nekaj, kar bi terjalo mojo pozornost, moje delo, mojo skrb, moje prijateljstvo … A vendarle vsak dan doživim ali si naredim kaj, kar me osreči. Znam najti stvari, ki mi pogrejejo srce – naj bodo lepi oblaki, čudovite barve na nebu ali listih dreves, pa moja hči z iskrivimi zamislimi ter dejanji in nasmehi ljudi. Zadnje čase se trudim, da se nasmehnem čim več ljudem. Trgovki v trgovini, sotrpinom, ki z mano čakajo na poseg pri zobozdravniku, mimoidoči gospe ali gospodu, nekomu, ki živčno trobi v avtu. Velikokrat dobim nasmeh nazaj. In četudi ga ne, pa kaj, imam jih toliko, svojih nasmehov, da jih lahko povsem nesebično podarjam naokoli. Vsak, ki mi vrne nasmeh, mi moje nasmehe pomnoži z 10, zato jih res ne bo nikoli zmanjkalo. Si že uganila, Andreja, s čim bom jutri osrečevala ljudi, ki bodo del moje poti, četudi samo za kratek trenutek, ki ga nasmeh v hipu razširi?”
Čudeži se dogajajo vsak dan!
Vsak dan imamo priložnost narediti sebi in ljudem okoli sebe, čudovit dan.
Kot pravi tudi Eleanor Roosevelt: ”Z novim dnem pridejo nova moč in nove misli.”
Zato začni dan, da si hvaležna za čudež življenja!
Nadaljuj z lepo mislijo in besedo pred svojim ogledalom!
Poglej si globoko v oči in si povej, da si lepa, vredna in ljubljena!
Polna ljubezni v svojem srčku se odpravi v čudežen dan!
Ko dajemo nekaj iz srca drugim, nas to dejanje resnično še bolj osrečuje in ogreva srce!
Zato podarjaj sebi in okolici skozi ves dan: svoj prelep nasmeh, pozitivne misli, iskrico v očeh ter prijazno besedo.
Motivacija za zaključek magistrskega dela, to je tisto kar bi le zdaj najbolj osrečilo. Verjamem, da bom osrečil vsakega, ki ga bom izpred računalnika ali televizije spravil ven, na svež zrak, na en preprost sprehod, pa tudi, če bo deževalo.
Ko pomislim, kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo, se najprej spomnim na dogodek izpred parih dni. Ob mednarodnem dnevu starejših sem, malo za šalo in malo za res, izzvala svoje prijatelje, da naredijo nekaj lepega za starostnike. Predvsem preprosta dejanja, drobne pozornosti. Male reči, velike vrednosti. Kasneje sem bila deležna pripovedi, ganljivih prizorov, sreče, hvaležnosti… In ravno to je tisto kar me poleg meni dragih oseb, osrečuje. Ljudje prijazni drug do drugega, dobri drug do drugega. Ljudje, ki s svojo energijo, srčnostjo nekomu polepšajo dan ali življenje. To vsi potrebujemo. Prijaznost in zavedanje, da je nekomu mar za nas. Ne samo ta trenutek, ob tem dogodku, to me osrečuje ves čas. Morda se čudno bere vendar osrečuje me osrečevanje drugih. Sama delujem tako, da pomagam, če le lahko. Včasih pa se tudi ustavim. To so trenutki samo zame. To so objemi mojih dragih. Smeh in hudomušne pripombe mojih hčera. Pogledi in poljubi moža. Narava, sprehod po čudovitem Cerkniškem jezeru. Skodelica kave, klepet s prijateljico. Glasba in ples po stanovanju. Včasih je dovolj samo biti, mirovati, opazovati in se zavedati, da sem lahko hvaležna in srečna za marsikaj.
Najbolj bi me osrečilo, da bi bilo čim manj negativnih ljudi na svetu, ker se žal ne zavedajo, kako s svojo negativno energijo škodijo drugim. Sama veliko z drugimi delim nasmeh, ljubezen in srečo. Ko to delim z drugimi dobijo zagon in pozitivno energijo, do svojega cilja. Tako osrečim druge okoli sebe, tudi če so v tistem trenutku na tleh, spoznajo, da nikoli ne more biti hujše kot je.
“Življenje nas neusmiljeno priganja in redki so dovolj močni, da se ustavijo sami. Najpogosteje nas ustavi kaj nepredvidljivega in šele tedaj imamo čas, da sedemo za kuhinjsko mizo življenja. Da spoznamo svojo zgodbo in jo povemo. Da prisluhnemo zgodbam drugih in se spomnimo, da je resnični svet sestavljen iz natančno takšnih zgodb … zgodbe o tem, kdo smo, ne, kaj smo naredili. S čim smo se spopadali, od kod smo črpali in kaj smo tvegali, da smo zgradili, kaj smo čutili, mislili, odkrili in česa smo se bali v dogodkih svojega življenja. Resnične zgodbe, ki pripada samo nam.” Iz knjige Zgodbe ob kuhinjski mizi Rachel Naomi Remer
“Uuufff tole vprašanje je na prvo žogo čisto enostavno, ampak po premisleku je zelo filozofsko. Walt Disney pravi, da se nam vse sanje uresničijo, če imamo dovolj poguma za njihovo uresničevanje. Želim si, da bi našel dovolj poguma, da končno splezam na Triglav, da bi se stvari v svetu umirile, da bi lahko spet prosto potovali, da bi imel popoldan dovolj ur za športne aktivnosti in da bi končno nekdo zamahnil s čarobno palico in izkoreninil otroškega raka, ker to so najbolj žalostne zgodbe v naših vrstah. V zadnjih mesecih se trudim, da bi se posvetil tistim, ki se borijo na oddelku in potrebujejo mojo pomoč, da sem tisti, ki se v družbi največ smeje in seje dobro voljo. Vsako dobro dejanje ima pozitivne učinke in sam se trudim, da bi jih naredil vsak dan nekaj!”
Kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo? Potovanje Ker so zame eni najlepših trenutkov v mojem življenju prav odhodi v neznane kraje. Ko stojim na letališčih tega sveta in čakam na vkrcanje, čutim neskončno srečo in hvaležnost. Hvaležnost, da lahko grem in vidim svet, hvaležnost, da se odpravljam novim doživetjem naproti, hvaležnost, da lahko spoznavam njegovo lepoto in raznolikost, hvaležnost, da sem del njega. Potovanja me učijo, bogatijo in širijo moje zaznavanje. Neskončno odpirajo srce in te hkrati delajo ponižnega pred veličino vsega, kar nas objema. Kako jaz osrečujem? Pravijo, da imam čarobno, srčno energijo, ki navdihuje. Delim jo z žarom, radostno, strastno. Vedno, komerkoli in povsod. Ko si sam srečen in srečo deliš, se ta množi.
“Niso vsi dnevi rožnati. A majhne, drobne prijaznosti do drugega so vsaj tako lepe kot šopek rož. Ustavi se, vošči nekomu dobro jutro danes. Tako malo je treba, da spet zacveti kak cvet …”
Ljudje smo socialna bitja in druženja, dotiki, nasmehi in ukvarjanje s tistimi, za katere nam je mar, bi morali biti na prvem mestu. Žal nam je v zadnjem času vse to odvzeto. Zaskrbljena sem in sprašujem se, kam nas bo trenutna situacija pripeljala, skrbi me za otroke, vnuke, starše, prijatelje, znance, za ves svet. Prestrašeni smo in postajamo že vse preveč apatični. Dušne hrane nam manjka in kakšno bo življenje brez dotikov, nasmehov in majhnih stvari, ki nas osrečujejo. Želim si, da bi se prebudila iz teh grdih sanj, se naužila veselja, ljubezni, se objela z vami, zaplesala in si zapela na ves glas.
V tem trenutku bi bila najbolj srečna če bi bili vsi ljudje sposobni aboslutne resnice glede trenutne svetovne situacije (tako mediji, strokovnjaki, politiki, poslovneži in ostali Zemjani) in bi s skupnimi močmi soustvarjali realnost in prihodnost. Jaz mislim, da druge najbolj osrečim s poslušanjem, razumevanjem, radostjo in ljubeznijo in se maksimalno trudim, da to tudi izvajam.
V tem trenutku bi me najbolj osrečilo, če bi korona virus izginil. Ne morem verjeti, kako in zakaj se ljudje prerekajo, in kako nekateri načrtno delajo razdor. Tudi sam sem bil deležen nekaj negativnih komentarjev na temo mask, kar me niti ne moti, zmotila pa me je nestrpnost in grožnje. In to je tisto, zaradi česar sem zaskrbljen in kar me žalosti. Sam sem zbolel za rakom, in če bi me takrat na začetku nekdo vprašal, če podpišem, da bi nosil masko celo življenje in se s tem pozdravil, bi takoj podpisal. In če je samo maska tista, ki je problematična, potem pa res nimamo problemov. Stopimo korak nazaj, imejmo spoštovanje do sebe in soljudi, bodimo strpni in delimo pozitivne zgodbe, ki jih je veliko več kot negativnih. Sam pa bom osrečil prijateljico z obiskom in objemom, ki je v tem trenutku v zelo težki življenjski situaciji.
Živim in delam skladno s svojimi etičnimi cilji ter poslanstvom. Zato je zame SREČA sožitje zasebnega in poslovnega življenja, ko skupaj plešeta pas de deux (korak v dvoje). Osrečuje me, da se zbudim in sem zdrava. To je srečna hvaležnost. Ali hvaležna srečnost. Kakor želite. Zato vsako jutro rečem življenju DA. In sem srečka. Sicer pa se nenehno trudim biti srčna in srečna. To je pravzaprav osebna teorija izbire, kajne? Druge rada osrečujem nepričakovano – – ko podarim nasmeh na ulici gospodu, ki vneto in odgovorno opravlja svoje delo: pometa odpadlo listje po pločniku;- ko v vrsti pred blagajno v trgovini predse spustim nekoga, ki ima veliko manj v košari kot jaz;- ko ogovorim starejšo gospo, ki sedi na klopci in žalostno zre v daljavo;- ko dam prednost na cesti nekomu, ki se vključuje v promet;- ko se kar na hitro med predavanjem odločim in najdem razlog za to, da nekomu podarim eno od svojih knjig – v torek sem podarila udeleženki predavanja Beležnico hvaležnosti zato, ker je uspela po nekaj urah pregnati muho, ki nam je nagajala, skozi okno ;- ko v družinsko Viber skupino napišem svojim ljubljenim ljubeče sporočilo in prilepim zraven srčka. Zanimivo: ko vse to dajem, nisem revnejša, ampak bogatejša. Moje srce takrat igra v meni ljubem ritmu, kar je vir za moje nove lepe geste, srčna dejanja in prijazne besede.
Osreči me sobivanje z naravo, delo s srcem in družba meni sorodnih duš. Osreči me notranja igrivost, kreativnost, drobne srečice meni dragih oseb. Z veseljem osrečim drugega s polno prisotnostjo, da ga vidim, mu prisluhnem, ga objamem z brezpogojnim sprejemanjem takega kot je, da se mu prižge iskrica v očeh in nastane mir v srcu.
Osreči me napredek. Da smo danes vsaj za drobec boljši, kot smo bili včeraj. Da se izobražujemo, da večamo naše zavedanje in predvsem – da smo boljši ljudje. In nato svoj napredek tudi ustrezno nagradimo, se zanj veselimo in ne jemljemo življenja smrtno resno. Osrečijo me tudi zgodnja jutra, mirna in tiha, a iskreča od energije. Osrečujem tako, da iskreno povem in pohvalim, ko vidim kaj dobrega. Ne šparam besed. In na drugi strani puščam prostor za napredek ter ne komentiram tistega, ki še ni na cilju. Pomagam, če lahko, podpiram, motiviram …
Petra, menedžerka za srečo pri delu pravi, da so večinoma bolj srečni tisti, ki stvari počenejo skupaj, kot tisti ki delajo sami. Srečni trenutki ustvarjajo srečne dneve. Srečni dnevi sestavljajo srečne tedne. Srečni tedni gradijo srečna leta in veliko srečnih let ustvari srečno življenje, polno čudovitih spominov. V življenju gremo skozi vzpone in padce. Pri tem neizogibno naletimo na ovire in izzive; takšno je pač življenje. Toda vedno imamo izbiro, kako se bomo nanje odzvali… Lažje je biti negativen. Kot pravi Gretchen Rubin v svoji knjigi, ki je ena njenih najljubših, Načrt za srečo, se je lažje pritoževati kot smejati. Lažje je kričati kot se hecati, lažje je biti zahteven kot zadovoljen in lahko je biti težek. Za srečo mora vsak poskrbeti sam, prevzeti odgovornost zanjo, se pripraviti na izzive. Neodgovorno bi bilo kaj tako pomembnega predati v roke drugih.
Želim si… Zbujati se v prijazen svet. Svet, kjer so nasmehi pristni in kjer je biti prijazen prav in lepo, v svet kjer je človek človeku Človek. Želim si videti in gledati lepo, od neopisljivih fantastičnih barv sončnega vzhoda pa vse vmes do zasanjanega romantičnega zahoda, čutiti neopisljivo energijo ki jo prinese nov dan. (In, ah!, ta vonj v zraku…) Želim biti prešerne volje in to deliti z drugimi, objemati se, plesati (ja, zakaj ne, tudi po dežju!), smejati se – glasno, do solz!, razumeti se, pomagati si. Želim ljubiti in biti ljubljena. Želim si zasanjanih pogledov v daljavo in Verjeti. Želim biti Sonce in Luna nekomu, mojim otrokom, mojemu možu, mojim staršem. Želim jim, da so zdravi in brez skrbi. Želim si planeta mavričnih barv, belih samorogov in drugih Fantazij! In vse to, dragi moji, želim tudi vam. Naj bo vaš dan, vsak dan, prijazen do vas in vseh, ki jih imate radi. Živite ga na polno Objem-poljub-(na)smeh-ples. Repeat.
p.s. (No, pa tudi kakšna pozitivna traparija sem ter tja tudi prav pride, prav paše. )
Čutim srečo v srečanju, ko mi sin blatnega obraza in z žarom v očeh razlaga, kako dobro mu je šlo na nogometnem treningu. Čutim srečo v srečanju s prijateljico, ko v trgovini prideva iz garderobe v enakih oblekah in se kot dve razposajeni srednješolki glasno smejiva in objemava. Čutim srečo v srečanju z možem, ki mi pokaže svojo bolečino in se najdeva v trenutku globoke povezanosti. Osrečujejo me srečanja. Srečanja v katerih sem jaz videna, slišana, sprejeta in hkrati jaz vidim, slišim in sprejemam. Moja globoka želja je, da bi se ljudje čim več srečevali brez vlog in oblik, ki si jih nadevamo vsak dan. Da bi si pogledali v oči in videli sočloveka, ki tako kot mi, zgolj želi biti srečen.«
V tem trenutku bi me najbolj osrečilo to, da bi živela v svobodni družbi, brez omejitev. Da me ne bi prepričevali in silili v stvari, ki so skregane z mojim pogledom na življenje in svet. Verjamem, da lahko v tem trenutku nekoga najbolj osrečim s tem, ko mu poklonim svoj čas, mu prisluhnem in dam vedeti, da sem tu zanj. Bližina deluje zdravilno.
V svojem življenju se učim ustaviti se in predvidevanje zamenjati s prisotno radovednostjo. Pomislite, kako pogosto predvidevamo, da nekaj vemo… hitimo predvidevati, da vemo, zakaj se počutimo tako kot se, zakaj je nekdo nekaj rekel ali naredil, kako bodo stvari potekale itd. Veliko lažje se zdi predvidevati, saj nam to daje nek (lažen) občutek varnosti in nadzora, a nas tudi spravi v težave, saj naše predpostavke pogosto niso pravilne in nas v odnosih le oddaljujejo. Radovednost pa po drugi strani od nas zahteva prisotnost in odprtost, da izvemo nekaj novega, nekaj, kar nas morda celo preseneti ali zaradi česar bi si utegnili premisliti. Zato je moj predlog in povabilo, da se ustavimo in osrečimo sebe in druge tako, da postanemo bolj prisotno radovedni. Se vprašamo, zakaj se počutimo tako kot se? Kaj je povzročilo mojo slabo voljo – ali pa morda veselje? Zakaj mislim to, kar mislim, in ali je to res moje ali iz kolektivnega? Le zakaj je ta oseba to rekla ali naredila? Spodbujam celo, da gremo korak naprej in drugo osebo iskreno in z odprtim srcem vprašamo, ali je zgodba, ki smo si jo napletli sploh pravilna? Odgovor nas zna zelo pozitivno presenetiti. Verjamem, da nas bo svetu, v katerem je toliko razdvojenosti in obsodb, ta odprtost za to, da morda naše predpostavke niso pravilne, in da se je vredno ustaviti in biti radoveden, ponesla še kak korak naprej v pravo smer.
Osreči me, ko v vsem tem kaosu in nenehnem stresu, ljudje še vedno najdejo prijazno besedo, topel pogled in širok nasmeh. Osreči me, ko se direktor Arnesa tako iskreno opraviči in vsem v Sloveniji pokaže, da smo še vedno ljudje. Osreči me, ko z družino sedimo za mizo, pijemo čaj in jemo kostanj, ker vse to nikakor ni samoumevno.
Kaj bi me najbolj osrečilo ta trenutek? Verjetno, da bi imela dovolj časa za vse svoje ljubezni. Da bi bila izjemno dobro pripravljena na vse svoje delavnice. In da bi si udeleženci zapomnili naučene vsebine takoj in jih začeli uresničevati še isti dan in ponotranjili. Posledično bi vsi živeli v boljši družbi, kjer so ljudje pro-aktivni pri svojem delovanju, ne re-aktivni. Da bi na Maratonu pozitivne psihologije vse potekalo brez tehničnih zapletov. Da bi še druga podjetja in organizacije razumele vrednost, ki jo dobijo. Da bi udeleženci poslušali z odprtimi očmi in ušesi. Da bi donirali vsakič in veliko Botrstvu in Humanitarčku. Da bi udejanjili tisto, kar predavatelji govorijo. Da bi se ljudje z veseljem in množično učili razmišljati, sodelovati, ustvarjati. Da bi jih naučila razmišljati naprej (o posledicah) in o drugih (ne samo o sebi). Da jim misli (in jeziki) ne bi prehitevale, ampak bi zadevo najprej raziskovali. Da bi znali načrtovati (ne improvizirati na račun drugih) in se odločati (ne cincati). Da bi se zavedali, da bomo vsi bolj spočiti, če se bomo zavedali, da smo vsi isto pleme z istim ciljem. Da bi pomagal ljudem postati in biti konstruktivni, ne kritični, biti osredotočeni, ne zmedeni, biti pozitivni, ne prestrašeni. Da bi se ljudje zavedali soodvisnosti in posledično odgovornosti. Do sebe in svojih družin, do svojih sodelavcev in strank, do svojih sosedov in tudi do neznancev. Da bi si toliko zaupali, da bi nadzor postal nepotreben. Da bi uspela prevesti in plasirati vse de Bonove knjige. Da bi dobro kuhala in dobro jedla z vsemi mojimi. Da bi vsak dan vsaj eno uro skrbela za svojo kondicijo s tekom, jogo, plesom in funkcionalnim treningom. Da bi vsaj en večer na teden kartala. Da bi vsaj en večer na teden se igrala z mojimi. Da bi vsaj enkrat na teden šli v gledališčeDa bi vsaj enkrat na teden prebrala eno knjigo. Da bi vsaj enkrat na teden odšli na izlet, sprehod, hrib. Da bi s svojim dragim spet hodila na randije brez gledanja na uro. Da bi moja otroka in vsi otroci (in odrasli sveta) razumeli, da je učenje veselje, znanje bogastvo in vedoželjnost najlepša čednost. Potrošništvo, razvajenost in lenoba pa strup na (ne več tako) dolgi rok.
Draga Anja, si me vprašala, kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo in kako bi jaz osrečila nekoga drugega. Pa najprej vprašam vsakogar, kaj je z njegovo lastno srečo. Mu čas hitro teče? Marsikdo je v noriji preteklih let govoril, da si želi, da se svet ustavi, namesto da bi ustavil sebe. No, zdaj se svet ustavlja. Pa ne bodimo spet med tistimi, ki jamramo, ampak zdaj ustavimo sebe in izkoristimo ta čas. Dajmo se v svoj naravni tempo, pojdimo v naravo in prisluhnimo svoji notranji biti, kaj si resnično želi. Zaupajmo si, da nam bo uspelo preživeti in tudi živeti po svoje v tem negotovem času, spomine pa shraniti kot navdih za kasnejše rodove. Fokus naj bo na sedanjosti, z notranjim pogledom uperjenim v svetlo prihodnost in srečo.
Mene kot vse nas osrečuje to, kar počnem s srcem. Kot namreč pravi univerzalni zakon sreče, smo srečni, ko delujemo iz srca, od sreče nas loči le ego z njegovimi strahovi. Zavedam se, da je moja sreča tako povsem odvisna od mene same. Okoliščine so, kot so. Kaj bom jaz z njimi storila, pa je povsem moja stvar. Ne pustim si, da sem žrtev okoliščin, ampak iščem rešitve. S takim delovanjem in poznavanjem genoma sreče (kako deluje ta realnost) osrečujem vsak dan svojo okolico in stranke kot AI-coach, ko jim pomagam aktivirati speče potenciale in razreševati tako poslovne kot osebne izzive. Še ko grem s prijatelji na kavo ali v trgovino si ne morem kaj, da ne bi opravljala svojega čudovitega poslanstva. Ustavimo se, sledimo srcu in bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu, ter tako osrečimo sebe in okolico.
Kaj bi me v tem trenutku najbolj osrečilo? Če bi bili bolj intelektualno obzirni. S tem mislim na spoštovanje tako svojega, a predvsem tujega dela. Če sem potreboval desetletje, da:• mi je uspelo končno splezati z vrha gore neumnosti, ki sem jih nekoč trosil,• sem si za to odpustil,• se učim bolje, … potem lahko razumem koliko truda, dela, raziskovanja in ponižnosti je potrebno, da sploh dojameš razsežnosti svoje stroke in vse nianse znotraj nje. Od kje nam torej predrznost in samozavest, da brez obzira stopamo na “tuja” področja tuje tako vehementno? Dovolj je, da preberemo članek, dva ali tri, ki potrjujejo naše pristranskosti in že se počutimo dovolj kompetentno svoje misli ne le deliti, temveč druge z njimi prepričevati. To se mi ne zdi prav. Prav je, da imamo vprašanja. Normalno je, da nam neke stvari niso jasne. Pričakovano je tudi, da ne bomo objektivni in bomo oblikovali določena mnenja. A kljub temu menim, da je fer v komunikaciji o določeni temi z nekom, čigar poznavanje te teme presega naše omejene razsežnosti, nastopiti z radovednostjo – torej prej v obliki vprašanj, kot s stališča enakovredne podučenosti ali ocenjevanja. Kako bom jaz nekoga osrečil? Pomislil sem na več dejanj, ki pa jih ne morem izdati, saj bi s tem utegnil pokvariti presenečenja. Lahko pa vam zaupam, da sem se letos, v trenutni situaciji pa še posebej intenzivno trudil svoj karakter posodobiti z več razumevanja, pozornosti in mirnosti. Upam, da je to vsaj koristilo, če je osrečilo morda neprimeren izraz, v prvi vrsti moje najbližje in vse, ki mi zaupajo na področju prehrane ter vadbe.
Rada imam zgodnja jutra. Ta so čisto moja… Takrat se zahvalim vesolju, da mi je namenilo nov dan. Nove možnosti za iskanje sreče! Poiščem jo v malih stvareh in spominih na potovanja, ki mi veliko pomenijo. Hvaležna sem za vse kar imam. Dobro delim naprej. Tebi, tebi in tebi…
Časi so nepredvidljivi, stvari, ki me osrečijo, pa ostajajo enake. Ljubim gore, in tudi kadar ne morem skakati v višavah, obožujem sprehode v naravi. Od narave se vsak letni čas nekaj naučim. Pozimi rada gledam, kako narava procesira, počiva in nabira moči. Spomladi raste in bujno cveti, poleti pa uživa na polno. Jeseni, ko obrodijo sadovi, pa se počasi, listek za listkom, pripravlja na zimsko spanje. To me vedno spominja na to, da smo tudi mi ciklični in da je dobro, da si vzamemo čas tudi za počitek. In zakaj ne bi ravno tega časa sedaj izkoristili za umiritev in nabiranje novih moči? Ljubeč objem mojega dragega me vedno pomiri, umiri in zasidra v trenutek tukaj in zdaj. Pravijo, da potrebuješ 4 objeme na dan, da preživiš, 8 za normalno delovanje, 12 pa da zacvetiš. Nikjer pa ne piše, da ne more biti vseh 12 objemov od ene osebe. V času, ko je socialnih (osebnih) stikov malo, lahko poglobimo odnose z našimi najbližjimi. Namesto da gradimo čim več odnosov, si lahko izberemo tiste, ki nam pomenijo največ, in delamo na globini. Osrečujejo pa me tudi dogodki, taki ali drugačni, offline ali online. Ko se ne moremo srečevati v živo, so tudi spletni dogodki dobrodošla rešitev za ohranjanje stikov. In kaj je lepšega, ko veš, da si uspel z dobro in kvalitetno vsebino narisati nasmeh na obraze udeležencev in jim pričarati še eno prijetno izkušnjo?
