V negotovem in zahtevnem času so naši medčloveški odnosi še posebej na preizkušnji. In prav sedaj je čas, da (še bolj) zavestno negujemo osnovno spoštovanje do sebe in spoštovanje v odnosu do najbližjih. Občutki varnosti, sprejemanja, povezanosti, zaupanja, sočutja, ki jih vsi potrebujemo, rastejo prav iz osnovnega spoštovanja, ki izhaja iz neodtujljive vrednosti ki jo imamo vsi kot človeška bitja.
Pogoj za spoštovanje drugega je spoštovanje samega sebe
Osnova in pogoj medsebojnega spoštovanja je samospoštovanje. Šele, ko lahko spoštujemo sami sebe, lahko spoštujemo tudi drugega. Terapevtske in osebne izkušnje mi vedno znova potrjujejo, da je samospoštovanje in z njim povezano (ponovno) odkrivanje občutka lastne vrednosti, dolgotrajni in vseživljenjski proces.
V klinični psihoterapevtski praksi nas pot, ki jo prehodimo skupaj, praviloma vedno pripelje k izvoru vseh težav: pomanjkanju stika s sabo, zavedanja, občutenja, doživljanja svoje lastne absolutne vrednosti, ki ni pogojena s tem kar imamo ali nimamo, kaj delamo, kar smo v življenju doživeli ali izkusili. Kar ni pogojeno z ničemer znotraj ali zunaj nas.
Vrednost imamo sami po sebi in nam brezpogojno pripada.
Vredna bitja smo že samo zato, ker obstajamo
Temeljni občutek lastne vrednosti prinesemo s seboj v življenje. Je naše naravno stanje, z njim se rodimo. Vtisnjen je kot pečat v jedro človeka. Vredna bitja smo že samo zato, ker obstajamo.
Lastna vrednost pomeni globoko občutenje s katerim doživljamo sebe, občutek, ki ga imamo o sebi. Najožje nas povezuje s sprejemanjem sebe, sočloveka in sveta ter z življenjem in skrbjo za svoje življenje. Človekova lastna vrednost je absolutna, o kateri ni mogoče dvomiti, ki se ne more primerjati z nikomer in ničemer izven nas.
Na ravni vrednosti človeških bitij smo vsi enaki, vsi imamo enako vrednost: kot enkratna, dragocena in neponovljiva bitja. Vrednosti človeka ne potrjujejo zunanje okoliščine.
Pogosto lastno vrednost ocenjujemo glede na to, kako smo sprejeti v zunanjem okolju. Kako nas vidijo in ocenjujejo drugi, kakšne potrditve sprejemamo iz okolja, v katerem živimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo vredni vsega spoštovanja in ljubezni že zgolj zato, ker smo. Nam pripada kot človeškemu bitju, je neodtujljiva. Vedno je naša. Veže se na to, da smo nosilci Življenja.
Ohranjanje in spodbujanje občutka lastne vrednosti in samospoštovanja
Občutka lastne vrednosti in s tem samospoštovanja (tako) otroku ni potrebno privzgajati z različnimi vzgojnimi metodami. Pomembni odrasli mu ga lahko s svojo odzivnostjo in empatično uglašenostjo, še predvsem narava in količina materine nege in skrbi za otroka – zgodnja nega in globok stik z otrokom -samo pomagamo ohraniti in ga spodbujajo.
Zelo ganljivo je opazovati brezpogojno zaupanje novorojenčka do svojih staršev. V vsej svoji nemoči in ranljivosti nam je prepuščen na milost in nemilost, da bomo začutili kaj najbolj potrebuje, da, ne samo preživi, ampak se tudi polno razvija.
Okoliščine in odnosi v katere se rodimo, so tisti, ki ohranijo, dovolijo in vzpodbudijo občutek lastne vrednosti, da zasije, ali ga blokirajo in poškodujejo.
Če nas pomembni drugi potrdijo v vrednosti, da smo vredni nam ta občutek ostane, kar nam pomaga in omogoči, da izrazimo vse to kar je v nas, lastno dragocenost, zmožnosti, sposobnosti izražanja, ustvarjanja, kreativnosti… ali je blokiran z omejujočimi prepričanji, da nismo vredni, z občutki nemoči, nesposobnosti.
Izkušnje zgodnjih let nas nato spremlja vse življenje. Kadar se otroci počutijo nezaželeno, spregledano v svojih potrebah, osamljeno ali čustveno zapuščeno, to v njih povzroči globoko bolečino. Takrat lahko izgubijo stik s seboj, svojimi pristnimi občutki, potrebami in željami, njihova ljubezen do sebe in s tem samospoštovanje in občutek lastne vrednosti pa prične počasi ugašati.
Kako se kaže samospoštovanje?
Samospoštovanje ima veliko obrazov Predvsem pa se kaže tako, da se v svojem življenju držimo določenih preizkušenih načel, ki varujejo naše dostojanstvo in dostojanstvo drugih.
Samospoštovanje se izraža tudi v skrbi zase, za svoje čustveno, psihično in fizično zdravje. Da se znamo postaviti zase, povemo ker mislimo, čutimo, doživljamo, in ob tem ohranimo sebe.
Človek, ki ima visok nivo samospoštovanja se ne obremenjuje s tem, kaj si drugi mislijo o njem. Ve, da je za svoje življenje in svojo srečo odgovoren sam. Človek z zdravim samospoštovanjem lažje prenaša stresne in težke življenjske situacije predvsem zato, ker dogodkom, besedam in ljudem zunaj sebe ne dopušča, da ga definirajo, temveč jih najprej predela, nato pa si do njih zgradi svoj oseben odnos.
Izkazovanje spoštovanja najbližjim
Samospoštovanje in spoštovanje v odnosu do drugih, se najbolj izraža prav v vsakodnevnih odnosih z najbližjimi: s prijaznostjo in sočutjem.
Pomeni predvsem zavedanje, da so drugi, tako kot smo mi, edinstveni posamezniki s svojimi potrebami, željami, sanjami, hrepenenji, razvojem, cilji, tudi ranami in bolečino.
Umetnost spoštljivih odnosov se pokaže v tem, koliko se v resnici zanimamo zanje, se jih trudimo spoznati, razumeti, jim znamo prisluhniti in predstaviti svoje videnje in prepričanje na vljuden način, smo popolnoma iskreni, govorimo resnico, ničesar ne skrivamo, znamo res poslušati, jim ne pripisujemo stvari, ampak poskušamo videti njihovo doživljanje, se vživet vanje, jih sprejemamo z naklonjenostjo, njihove potrebe in občutke, smo pripravljeni sprejemat kompromise, o njih govorimo spoštljivo, spoštujemo njihova čustva, osebne meje, jih podpiramo in smo sočutni.
Pripravila: mag. Violeta Irgl, spec. ZDT, Inštitut Rahločutnost
Članek je bil prvotno objavljen na Med.Over.Net (povezava do originalnega članka)