Jan Golja

Jan Golja je novinar, urednik, producent, pisatelj, raziskovalec in aktivist za humanitarne korake, ki je izdal tudi knjigo Slovenci v dnevnih sobah.

Jan, v vašem življenju je prišlo do trenutka, ko ste sprejeli odločitev, dovolj je.  Kaj je bil prelomni odločitveni trenutek?

Strah. Nerazumljiv strah, ki se je pojavil iz nič. Bil je tako močan, da sem v trenutku izgubil sebe. Nisem bil več jaz. Toliko sem bil prestrašen, da sem iz službe odrvel domov v domače zavetje in si nisem upal zapustiti dnevne sobe vsaj 3 tedne. Konec. Umrl bom. Samo to sem čutil. V glavi sem imel cel svet, vse zvoke, vse šume. Na prsih pa težo vesolja. Tako močen napad tesnobe sem doživel. Kaj se dogaja z mano? Samo o tem sem razmišljal. Nekoč, poln moči, entuziazma in z možgani, ki so delali 100 na uro sem v trenutku postal nekdo, ki je ugasnil in ga je bilo strah vdihnit in izdihnit zrak. Šele po mesecu dni sem ugotovil, kaj se dogaja z mano. In takrat sem sprejel, da se moram ustavit. Sicer nisem vedel še kako, a vedel sem, da je to edina pot, po kateri moram hoditi. Nisem hotel nikakršnih tablet, pa čeprav mi jih je stroka svetovala. Vedel sem, da bom z njimi dosegel le začasen mir. Nisem hotel zdraviti bolezni, ampak vzrok. Prva stvar, ki mi je pomagala je bila odločitev, da moram zamenjati svoj “software”. Kako delujem, kako reagiram, kako dojemam, kako vse, … Najpomembnejša stvar je bila Transcendentalna meditacija, druga je bila psihoterapija in tretja utišat mojo empatijo in čustveno inteligenco. To zadnje je bilo najtežje. Še vedno nisem tam, kjer si želim biti, a sem zelo daleč.

Lahko rečete, da po sprejeti odločitvi živite bolje? Kateri del dneva imate najraje?

Defitnivno. Zdi se mi, da sem šele sedaj na poti, ki me pelje do tistega umirjenega življenja. Jutra. Zgodnja jutra, ko še nihče ne vstane. Ko ni zvokov.

Verjetno se niste rodili z modrostjo umetnosti zadovoljnega življenja, temveč se je zgradila skozi čas. Na katero svojo odločitev ste najbolj ponosni?

Ko sem bil na dnu, popolnoma brez moči sem imel dve opciji. Lahka pot s tabletami, ali najtežja. Boj – jaz proti velikanom depresije, tesnobe, anksioznosti in panike. Izbral sem boj z velikani. Zato počasi postajam velikan in vse te nekdaj velikane teptam s svojimi podplati.

Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 15. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?

Zelo kratko bi bilo. “Dragi, Jan. Ne gre samo zate. Potegni ročno, zadihaj, ne prehitevaj samega sebe in sveta okoli sebe. Vse se bo končalo, tako kot se more.”

Katera oblika sprostitve vam je najbližja?

Tek v naravi in transcendentalna meditacija.

Kako premagujete strahove, s katerimi se srečujete na svoji poti?

Ko potrkajo na vrata mojega doma jih prijazno povabim not in se z njimi pogovorim. Jih ne odrivam, se ne slepim, da jih ni. Postanem njihov najboljši prijatelj.

Načrtujete svojo prihodnost ali ste človek trenutnega navdiha?

Sem nekdo, ki ima načrte in sem tudi nekdo, ki je človek navdiha.

Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«?

Gre za veliko več kot samo za akcijo. Menim, da je si tak projekt zasluži inkluzijo v izobraževalni sistem mlajših generacij. Gre za izredno pomembno sporočilo, ki ga morajo mlajše generacije zaznat, kot rešitev za past, ki jim jo neizbežno prinaša prihodnost.