Zgodba: Marija Deželak za Natečaj: #ustavise in napiši
Ostale smo same, zapuščene, neskončno žalostne, obupane. Štiri sestre, sestrice, stare od 7 do 17 let.
Ostale smo brez mame, ki je umrla po kratki in hudi bolezni in z očetom, ki se je že rodil brez srca. Od kar smo ga poznale, je bil leden, mrzel, grob, s pogledom, ki je zapičil globoko vate in ob katerem nam je zaledenela kri. Strahotno smo se ga bale in se mu izogibale, kolikor se je dalo.
Po mamini smrti pa je postalo še huje. Odhajal je na delo, mrkega obraza, nikoli prijazen, še prej pa nam je zapovedal, kaj vse je potrebno do njegovega prihoda domov narediti. In tega ni bilo malo. Sama sem skrbela za vso gospodinjstvo, saj so mlajše tri sestrice hodile še v osnovno šolo. Seveda je bilo moje znanje skromno, a najhuje od vsega je bilo, ker ni bilo nikoli dovolj za jesti. Doma nismo imeli ničesar, vse je bilo potrebno kupiti, le po mleko smo hodili k sosedom, po en liter na dan, kar pa je bilo veliko premalo za naše lačne želodce. Z očetom sem odšla enkrat na teden, ponavadi v soboto, če ni bil v službi, v trgovino po špecerijo. Kupila sva malo, veliko premalo za našo lakoto in željo po hrani. Največkrat za večerjo nismo imele več kaj dati v usta.
In spominjam se tistih strahotnih dolgih zimskih večerov, ko smo lačne in prezeble čakale očeta,
da pride domov s šihta. Ko se je pojavil na pragu in si otepal sneg s škornjev, smo tiho in hitro posedle za prazno mizo. Vstopil je v kuhinjo s črno torbo v rokah, brez pozdrava. Vedele smo, da ima v torbi malico, ki mu je pripadala za posebno delo, ki ga je opravljal. “Jedle bomo!” smo se skrivaj spogledale in vprašujoče upirale pogled v očeta in njegovo torbo. On pa se je vsedel na svoj stol, odprl torbo, dal iz nje klobaso in kruh, vzel v roke nož in začel. Odrezal je klobaso in kos kruha in dal v usta. Sebi!
Vsak naslednji grižljaj sebi, samo sebi, edinole sebi. Kot da je sam, kot da nas ni. “Preklet bodi,” mi je strašna misel kljuvala v možganih. “Ko bi dal vsaj mlajšim trem, jaz bom že nekako zdržala,” sem s stisnjenimi pestmi pod mizo prosila v mislih. A nič od tega se ni zgodilo. In takrat je zakrulilo najmlajši v lačnem želodčku, tako na glas, da smo se vse zganile. Oče je dvignil oči proti njej, odrezal košček klobase in ji ga ponudil. Sestrica je strahoma iztegnila svojo majhno roko čez mizo, a še preden je dosegla ponujeno vabo, že je oče dal sebi v usta. Odrezal je še kruh in žvečil, žvečil, neskončno dolgo, brez konca. Požiral je grižljaj za grižljajem, dokler ni bil sit ali pa se nas je naveličal mučiti.
Nato je ostanek klobase in kruha zavil nazaj v papir, pospravil v torbo in odšel z njo v sobo, v posteljo.
Tako je bilo, ne enkrat, nešteto večerov smo šle lačne spat. Včasih sem naslednje jutro, takoj, ko je oče odšel na delo, zmešala mleko z vodo in moko in spekla nekakšne palačinke brez jajc. Da smo se malo potolažile.
Verjamem v usodo in tudi vem zakaj se je zgodilo, tako, kot se je. Namreč, naš oče je kmalu umrl strašne smrti, zaradi raka v ustih in grlu. Vsakič me je groza, ko pomislim, da me, njegove hčere, dobro vemo, zakaj.
