Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo! Tako, kot smo mu dali moč, mu jo lahko tudi odvzamemo.
Patološki notranji kritik
Izraz patološki kritik je skoval psiholog Eugene Sagan, da bi opisal negativni notranji glas, s katerim se obsojamo in napadamo. Vsakdo ima kritičen glas v sebi, vendar imajo ljudje z nizkim samospoštovanjem še posebej »napadalnega« notranjega kritika, ki zasmehuje, ponižuje, zasramuje in krivi posameznika ob vsaki najmanjši napaki.
Takšen notranji kritik je glasnik nemogoče visokih kriterijev po katerih bi morali živeti. Pričakuje, da bomo popolni in nas neprestano opozarja na slabosti in napake, nikoli pa ne omenja naših vrlin, moči, sposobnosti in uspehov. Kadar ne živimo v skladu z njimi nam govori, da smo neumni, nesposobni, šibki, sebični … Kritik izpostavi naše slabe lastnosti in nam dopoveduje da vedno naredimo vse narobe in da nikoli ne naredimo ničesar prav. Primerja nas z drugimi in v nas podpihuje željo, da bi postali takšni kot drugi – boljši, sposobnejši, učinkovitejši, pametnejši, privlačnejši.
Kako se razvije notranji kritik?
Notranji kritik se razvije tekom otroštva v katerem svoje starše in njihova negativna sporočila ponotranjimo, tako da postanejo trajen del naše duševne strukture in posledično odnosa do samega sebe. Ko odrastemonezavedno ponavljamo ta odnos in s seboj ravnamo tako, kot so starši, ob naših napakah in neuspehih, ravnali z nami. Otrok si praviloma najbolj zapomni tista vedenja in sporočila staršev, ki so bila pospremljena z močnimi čustvi. Takšna sporočila si, tudi ko že odraste, znova in znova »vrti«, še dolgo potem, ko starši niso več prisotni. Ta ponotranjena in pretirano kritična stališča do sebe so temeljni razlog za doživljanje čustev samoprezira, sramu, nesprejemanja ali celo sovraštva do sebe.
Kako razorožimo notranjega kritika?
Kar daje notranjemu kritiku posebno moč je, da se njegove pripombe vedno zdijo razumne in upravičene, zato ga mnogi enačijo z glasom razuma. V resnici notranji kritik operira z motivi, ki na površju zvenijo razumno in pametno, v resnici pa so škodljivi. Prvi korak v tem je, da se naučite ujeti kritika na delu. To ni tako preprosto, saj nas negativni notranji glas spremlja od otroštva dalje in se nam posledično zdi naraven del našega bitja in mišljenja, zaradi česar ga niti ne opazimo. Ko postane vaš notranji dialog obsojajoč, ga zabeležite: to je bil napad notranjega kritika.
Nek osnovnošolski učitelj je takole zabeležil svoja opažanja:
8:15 “Vedno zamujam! Zakaj ne morem nikoli priti pravočasno?”
9:45 “Še vedno nisem obesil njihovih risb. Kako sem lahko takšna zguba?”
11:00 “Idiot, tem otrokom sploh ne pomagam.”
Postanite pozorni tudi na spremembe počutja, še posebej kadar zdrsnete v slabo razpoloženje ali se razburite. Raziščite kaj je povzročilo premik v vašem počutju in kar je najpomembnejše, kakšne misli ste si vrteli po dogodku. Razlog, da ste iz optimizma in sproščenosti zdrsnili v razdražljivost in pesimizem, je verjetno v tem, da si dogodek razlagate s svojim kritičnim notranjim glasom.
Prevzemite nadzor in spremenite vedenje
Ko prepoznate dogodke, v katerih vas notranji kritik »kastrira« zaradi nečesa, kar ste ali niste storili, se zoperstavite tej negativnosti tako, da si rečete: “Delam najbolje kar lahko in to je dovolj dobro.” Pomembno je, da se zavestno odločite, da ne boste ravnali po njegovih direktivah. Pomagate si lahko tako, da črtate absolutne izraze, kot so vedno, zmeraj, nikoli, vsi, vsak, vse, vsakič, nihče. Posploševanje je tipično za notranjega kritika. Zato obsojajoče trditve preverite z vprašanji: »Nikoli ne naredim ničesar prav. – Ali res ničesar? Ali se je že zgodilo, da sem kaj prav naredil? Nikomur ni mar zame. – Ali res nikomur? Po čem sklepam, da nikomur ni mar zame?«
Čeprav se vam morda zdi, da ima kritik svojo voljo in moč, da samodejno prevzame nadzor nad vašimi mislimi, to ne drži. Resnica je, da ste ga le navajeni poslušati in mu verjeti. S tem mu nevede dajete moč nad seboj.
Naučite se brezpogojnega samosprejemanja in sočutja od samega sebe
Sočutje je veščina, kar pomeni, da ga lahko izboljšate, če ga že imate, ali ga lahko pridobite, če ga nimate. Pretirana kritika, še posebej kadar je usmerjena v osebo, zanika sočutje. Patološki notranji kritik se razvije prav na pomanjkanju sočutja staršev, kadar otrok naredi napako. Starši otroku s sočutjem sporočajo, da jim je mar zanj in da razumejo, kaj se v njem dogaja. Otrok to ljubezen razume kot potrditev, da je kot bitje v redu in da ga imajo starši kljub neodobravanju vedenja radi kot osebo.
Ponotranjenje sočutja do sebe je eden od temeljev samosprejemanja. Sprejeti sebe, predvsem pomeni sprejeti sebe kot bitje, si dovoliti, da smo nepopolni in da delamo napake. Morda se najbolje izraža v mislih: »Dober človek sem tudi takrat, ko delam napake!«
Vedenje je aktivnost, nekaj kar vedno lahko spremenimo, če prepoznamo da ni ustrezno. Opozarjanje na napake je temeljna vloga notranjega kritika, napačno pri njem je le to, da preko njega napadate sebe kot osebo, namesto da bi bili kritični do neustreznega vedenja. Na tak način se ne morete distancirati od napak ampak se, ravno obratno, z njimi identificirate: »Slab človek sem, ker sem naredil napako«! Vendar to ne drži. Človek kot bitje nikoli ni in ne more biti napaka! Z žalitvami in etiketami, kot je “bedak nesposobni” pa si sporočate prav to.
Napaka se vedno tiče aktivnosti, vedenja, nečesa kar počnete. Določena aktivnost vas lahko pripelje do ciljev ali pa tudi ne. Vendar, kadar vam ne uspe, še ne pomeni, da ste nenadoma postali slab človek. Še vedno ste dobri, le uspelo vam ni. Notranji kritik pa vam sporoča prav to, da ni bila napaka v vedenju ampak, da je do napake prišlo, ker ste vi kot bitje slabi – da je nekaj narobe z vami.
Notranji kritik namesto na vedenje kritiko usmerja na osebnost, kot bi v napakah iskal potrditve, da si zaradi njih ne zasluzite ljubezni in spoštovanja. Pravzaprav smo vsi na temelju takšnih sporočil svojih staršev zgradili svojega notranjega kritika, ki nas z obsodbami ves čas opozarja na to, da so napake dokaz, da je z nami nekaj narobe. Zato je za razvoj samosprejemanja in sočutja do sebe tako pomembno, da se naučite temeljnega razločevanja med seboj kot osebo na eni strani in svojo aktivnostjo na drugi. Tega nikakor ne smete enačiti. Vi pač niste svoje vedenje. To je nekaj kar počnete!
Dejstvo je, da imamo vsi kritičen glas v sebi, ki nam pomaga interpretirati in razumeti svet ter sebe v njem. Vendar kdor uporablja preveč kritičnih sodb o sebi, trpi zaradi nizkega samospoštovanja, zato je čas, da se naučite prijazneje upravljati s seboj. Na srečo se nihče se ni rodil z občutkom manjvrednosti ali s slabim samospoštovanjem. Tega smo se naučili. Prav tako se lahko naučimo brezpogojnega samosprejemanja ali se temu vsaj približamo. Velja pa tako kot za ostale stvari v življenju: vzeti si moramo čas in temu posvetiti nekaj pozornosti.
Zapisal: Leo Ivandič, Šola čustvene inteligence in Expressive Arts Therapy Slovenija
Več na http://www.custvena-inteligenca.org in https://expressiveartstherapy.si.