“Pri nas imamo enega zdravega in zelo aktivnega fantka in drugi, ki je fantek s posebnimi potrebami in ne govori. Ima cerebralno paralizo, epi napade in še druge številne, kombinirane motnje. Tako se je pri nas razvila tudi neverbalna komunikacija. Predvsem smo morali postati zelo pozorni in čuječi na vse njegove odzive,” pove Katja Mlakar, mamica in učiteljica joge.
Imate nasvet, kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi v odrasli dobi?
Dan danes obstaja res veliko metod in nasvetov, kako se pogovarjati z otrokom. Zato opažam, da smo starši v poplavi informacij, ki so si včasih nekatere celo nasprotne, zmedeni.
Hkrati pa je vsak otrok edinstven in lahko reagira drugače, kot pa najboljši nasvet. To mislim, da vsak starš pozna svojega otroka najbolje in izbere zanj najbolj primeren način komunikacije.
Predvsem je potrebno z otrokom komunicirati zelo jasno in odkrito. Komunicirati tako, da otrok primerno svojim letom razume. Otroci se komunikacije najbolj učijo z opazovanjem ter posnemanjem, običajno najbližjih – staršev.
Pri nas imamo enega zdravega in zelo aktivnega fantka in drugi, ki je fantek s posebnimi potrebami, ki ne govori. Ima cerebralno paralizo, epi napade in še druge številne, kombinirane motnje. Tako se je pri nas razvila tudi neverbalna komunikacija. Predvsem smo morali postati zelo pozorni in čuječi na vse njegove odzive, kar res ni lahko. Glede na to, da ne govori in niti ne more pokazati na nek predmet in podobno je potrebno res dobro “brati“ in zaznavati njegove odzive, mimiko itd. To je vse življenjski proces in konstantno prilagajanje ter učenje.
Velika umetnost je znati poslušati. Zakaj je včasih in za mnoge to tako težko?
Poslušati, res samo poslušati je resnično velika umetnost. Večina mislimo, da se moramo vedno in takoj odzvati. Da moramo dodati nek svoj “input“ k govorcu. Včasih se mi dozdeva, da ljudje ne precenijo, da morda govorec ne želi nobenih nasvetov, ampak biti le slišan. Vsi si želimo biti slišani. Saj nam to, da občutek o nas samih. Saj preko komunikacije predstavljamo sebe, svoj jaz. Smo, kar izražamo.
Potrebno je vedeti, da, ko kritiziramo mišljenje nekoga drugega ali mu vsiljujemo (čeprav morda podzavestno) svoje mnenje, zmanjšujemo vrednost govorcu, kot osebi, pa tudi njegovemu znanju in izkušnjam.
Za posameznika so lahko zelo pomembne, saj so njemu lastne in lahko jemljejo to, kot osebno žalitev. Besede govorca, lahko v poslušalcu vzbudijo drugačne predstave, različne pomene in čustvene povezave, zato moramo znati poslušati in slišati druge. Sogovornik mora čutiti, da je sprejet, slišan in s tem varen.