V naravi obstajajo zakonitosti. Za dnevom pride noč, letni časi se menjajo, obstajajo neločljivo povezana obdobja rasti in žetve, razcveta in umiranja, ustvarjanja in počitka. Rastline in živali sledijo tem ciklom po svoji naravni danosti. Jaz, človek, pa ostajam slep za te zakonitosti. Kot da se v letih zgodovine razvoja nisem ničesar naučil. Ne upoštevam, da telo potrebuje počitek, da obstaja čas, ko stvari rastejo in čas, ko se rast ustavi. Pozabljam, da so v življenju lepi in grenki trenutki.
Zdi se, kot da živim samo za to, da bi premagala druge, prihranila čas, dosegla več, prehitela vse, bila najboljša, najbogatejša, z največ talenti in končno premagala sebe. A noben dosežek mi ne prinese občutka »dobro je«, »srečna sem« in »to je to«.
Iz dneva v dan si prigovarjam, samo še to naredim, samo še tisto zaključim, samo še to se zmenim, tisto kupim, … Iz dneva v dan lovim dogodke, ki se mi izogibajo. Vse do trenutka, ko zbolim, se poškodujem ali izgubim bližnjega. Takrat se vse ustavi in naenkrat se zavem, da sem v slepi bitki s časom izgubila vse trenutke, ki so mi bili dani. Brezskrbne šolske dni, zaradi dobrih ocen, medene tedne na sanjski kraj, ker ne smem zapravljati denarja, hiško v naravi, ker bi preveč časa izgubila na poti v službo, odraščanje otrok, ker moram zgraditi kariero, odrekanje dobri slaščici, ker se ne smem zrediti in tisoče drugih moram in ne smem, ki mi jih je nekdo vcepil v glavo in se niti ne spominjam, kdaj ali kako se je to zgodilo.
Do kdaj še bom hitela?
Na nek čisto navaden dan, se v vsakem človeku zgodi spoznanje in se zavem, da me nekega dne več ne bo. Lahko se zgodi, da me noge ne bodo nosile, lahko se zgodi, da moje oko ne bo videlo tvojega obraza.
Zato sem sklenila, da bom uživala v trenutku, bom hvaležna za vsako priložnost, ki jo ponudi življenje, bom spoštovala zakonitosti narave in povedala vsem, kaj sem spoznala.
Spomladi 2017 sem med vožnjo poslušala sporočila na radiu. Ko sem že tretjič slišala povabilo, kaj moram narediti in kam priti, sem pritisnila gumb stop. Pomislila sem: »Že tako sem v stalnem tekmovanju s celim svetom, zdaj me še tukaj spominjajo, kaj vsega še nisem dosegla in kaj vse zamujam«. Skoraj glasno je prišel klic iz mene: »Ustavi se!« Ja, ustavi se … in ne naredi nič. Ustavi se in bodi v tišini. Ustavi se in zadihaj. Notranji klic je nagovoril druge in notranja potreba je narekovala akcijo. Razvila se je javna pobuda Ustavi se!, ki opozarja na prehiter tempo življenja in vabi vse, da pomislijo nase in se ji simbolno pridružijo.
Ustavi se!
Ustavite se tudi vi, pomislite na dostojanstvo v svojem življenju in ne dovolite, da vas preganja čas, da vas preganja tašča, šef ali celo najhujši izmed vseh rabljev, vi sami sebe. Pojdite na sprehod, pokličite prijatelja, lezite na kavč, naredite krog z biciklom ali … preberite knjigo. Ena čudovita je Hvalnica počasnosti, napisal jo je Carl Honoré.
Na življenju je nekaj več, kot samo pospeševanje njegove hitrosti,” je zapisal Mahatma Gandhi. Zunaj sveta bitke s časom obstaja še en drug svet, v katerem je čas za pogovor, za dotik, za opazovanje, za izdih in samo biti. Brez omejitev in kazni. Poiščite te trenutke v svojem življenju in jih krepite do takrat, ko nam vsem skupaj uspe zaživeti v notranjem miru in nežnem prijateljstvu s svojimi bližnjimi.
Andreja Verovšek,
univ. dipl. soc. del., mag. posl. znan., soustvarjalka akcije Ustavi se!
