Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
Ne moreš se premikati, če te ni, ker zate prostora pač ni, in zato si razdrobljen po vsem telesu, še več, po vsem svetu, blodiš v iskanju popolnosti, izpopolnjenosti, samo da bi zapolnil to praznino, za katero ti vsi govorijo, da ni prava, da je ne smeš čutiti, da jo moraš nemudoma spet zapolniti, zakrpati, pozdraviti, zalepiti … In držijo pripravljeno odejo tolažbe, za njo pa skrivajo vse možne metode in seveda stvari, s katero ti bodo ‘pomagali’, ki ti jih bodo prodali.
Pomagaj si sam (in bog ti bo pomagal), pravijo.
A ne s polnjenjem praznine, temveč s praznjenjem svoje notranje posode. A za to se moraš ustaviti. Ne gre to kar tako, nekaj na hitro. Ustavi se in ustvari prostor, kjer se lahko končno pogledaš v pravo zrcalo, zdaj mirno gladino jezera svoje duše. Širno je. Gladko. Meglice nad njim se počasi odstirajo in drevesa ob bregu tiho opazujejo. Prideš, se ustaviš, malce postojiš, se sprehodiš, usedeš. In si. Nič več pomembno ni.
Tako preprosto je. Nobene uganke. Samo več praznine potrebujemo. Da začutimo, da smo. Sami svoji bogovi, ampak mirno, sočutno s samim seboj, ne z ognjemeti in bliščem, ampak z mirom v trenutku odločitve, z močjo na pragu preizkušnje, s srečo ob doseženem cilju, z ljubeznijo in v obilju. Nobene velike skrivnosti ni, kako biti vse bolj uspešni, pomembno je le, da si ti vse bolj ti. Seveda, kaj to pomeni, ugotoviš, ko se ustaviš, umiriš in končno malo ustališ.
A ustaliti se ne moreš v mestu, kjer si vse skupaj zabada svoje mnenje v celice. To lahko storiš v gozdu, ki je srce sveta, da ti pove, kako tvoje srce igra. A ne govori gozd, govoriš ti, gozd ti pomaga slišati. Spodbuja te, da prostor odpri, da ga lahko prezrači. Prepihal bo z vetrom stare sobane, pospravil kramo kot listje in zlizal tvoje rane. Z roso umil bo umazana okna in s svežino napojil tkanino. Sonce poslal bo z žarkom pogledati, kje je treba še kaj izdelati, popraviti, osvetliti, česa morda se je treba znebiti.
Kaj je glavno, kar se v gozdu zgodi?
Zavedanje. Kaj je, česa ni, kaj bi, česa ne. In nastane nov prostor. Zapolni ga le toliko, kolikor potrebuješ. S tem, kar sam si v svojo posodo nasuješ, kar si želiš, po čemer hrepeniš, in se pozdraviš. Tako je meni pred več kot desetimi leti gozd rešil življenje iz brezna depresije, brezna brez dna. Zdaj se praznine več ne bojim, ker vem, da svojo vlogo ima. In vem, da jo zapolni le moja duša. Ta, ki ve in zna. In na to jo lahko spomni najbolje prav narava.
Zapisala: Katarina Čuk
https://shinrin-yoku.si