Zgodba: Nini za Natečaj: #ustavise in napiši
Bilo je že pred nekaj leti. Bila sem v drugem letniku srednje šole in vedela sem, da je bilo z menoj nekaj narobe. Nikakor pa mi ni bilo jasno, kaj. Dokler mi ni najboljša prijateljica v hecu dejala, naj ne bom tako zelo depresivna. Tistega dne sem se res slabo počutila. Vse mi je šlo narobe in nikakor se nisem mogla zbrati svojih misli. Ko sem zvečer v postelji ležala in razmišljala, se mi je posvetilo.
Depresivna sem.
Najprej sem sama pri sebi to seveda zanikala. Jaz pa že ne bi mogla biti depresivna. Bila sem vendar ena najboljših v razredu; same dobre ocene, same pohvale, zlata priznanja, profesorji so me imeli radi, imela sem kup prijateljev, moje življenje je bilo popolno. Tako se je zdelo. Dokler nisem dvignila odeje, ki me je prekrivala, in pogledala, kaj vse se je skrivalo pod njo, kaj vse sem skrivala pod površjem in tega nisem nikdar izdala.
Stara sem bila pet let.
Bilo je poleti, tik preden sem šla v prvi razred. Otroci smo se igrali skrivalnice in bila sem najboljša. Bila sem le deklica. Sledil mi je, se me pričel dotikati in v nekem trenutku je razposajena in radovedna deklica obležala v tisti travi, za tisto skalo, pod tistim drevesom. V nekih globinah med nogama me je vse bolelo in razganjalo od bolečine. A nisem jokala. Prepogumna sem bila za kaj takega. Nekaj v meni se je tiste noči zlomilo. V meni je ostala ujeta petletna deklica, ki je izgubila nedolžnost in pojma ni imela, kaj to sploh pomeni. Naslednjih pet let sem živela v strahu. Vsakič, ko se me je dotaknil, sem se počutila, kot da bi izgubila nedolžnost. Vsakič mi je na srcu zadal novo rano in me vnovič prizadel. Po petih letih sem se mu nekako uprla. Nisem več zmogla. Med nogama je bilo preveč bolečine in preveč solz sem zaklenila v svoje srce, namesto, da bi jih spustila teči po licu navzdol.
Stara sem bila dvanajst let.
Bilo je poleti, bili smo na morju. Z mamo sva se sprli. Kričali sva. Bila sem res žalostna in čutila sem, da se moram kaznovati, ker sem vpila na mamo. Prijela sem kamen v eno roko, ga prislonila na drugo in pričela vleči dolge, krvave poteze. Od tistega je preteklo dolgo časa. Minilo je dolgih osem let. Kamen sem zamenjala z vžigalnikom, pa z različnimi rezili. Krvi in bolečine ni bilo nikdar dovolj. Hotela sem več, hotela sem bolj trpeti. Ves čas sem s seboj nosila občutek krivde. Ko krvi nisem več mogla zaustaviti s povoji, ko je bilo krvi preprosto preveč, sem spoznala, da bom še izkrvavela lepega dne. Hotela sem nehati. Trudila sem se. Skoraj mi je uspelo. Minili sta dve leti, ko sem trpela navznoter, se borila sama s seboj, naposled pa sem se le premagala. In zaključilo se je dolgo ter trpeče obdobje.
Stara sem bila šestnajst let.
Pri matematiki sem dobila slabo oceno in mama je bila razočarana nad menoj. A ni razumela. Imela sem toliko skrbi in obveznosti, za matematiko pač ni bilo časa. Ena negativna ocena med samimi odličnimi. A bilo je dovolj, da sem se dokončno zlomila. Vseh besed sem imela dovolj. Legla sem v kad, odprla vodo, zamašila odtok. Zaprla sem oči in prenehala dihati. Sanjala sem smrt, razmišljala sem o tem, kaj bo, ko umrem. Nisem mogla umreti. Preveč je bolelo. Še štirikrat sem poskusila ubiti samo sebe, a ni uspelo. V meni se je vedno oglasila tista mala petletna deklica, ki si je želela živeti, a ni mogla, ker ji je nekdo vzel radost. Danes petletna deklica še vedno živi v meni, jaz pa sem prav tako živa.
Stara sem bila petnajst let.
Dopisovala sem si z nekim res srčkanim in prijetnim dvajsetletnikom. Neke noči sva se dobila. Pobegnila sem iz hiše, razširila noge, se naučila poljubljati. Bil je moj prvi. Dal mi je zagon, me vsega naučil. Pa še prijazen je bil in z menoj lepo ravnal. Naivna kot sem bila, sem mislila, da me ima rad. A me ni imel. In prišel je naslednji. Za svoj osemnajsti rojstni dan, ko je vame vstopila osemnajst različnih moških, sem se odločila, da si poiščem resnega fanta ali pa ostanem samska. Dovolj sem imela moških, ki so od mene želeli le telo. Potem je prišel nekdo, star toliko kot moj oče. Odpeljal me je v hotel, z menoj ravnal kot s princesko. Jaz sem še isti dan z njim prekinila vse vezi. Teden dni kasneje sem spoznala ljubezen svojega življenja. Vsaj tako sem mislila.
Stara sem bila devetnajst let.
Stara sem bila devetnajst let, ko sem slišala tiste magične besede »ljubim te«. Mislila sem, da to pomeni, da bom za večno imela srečo in ljubezen. Mislila sem, da to pomeni, da me bo ljubil, me poročil in si z menoj ustvaril družino. Pa je lagal. Ni me ljubil. Le naredil je, da sem bila jaz vsa zaljubljena in spet naivna. On je ljubil druge, ki jih je sicer res pustil, a vseeno jih je imel. Takrat sem vnovič pograbila rezilo.
Stara sem bila sedemnajst let.
Bila sem stara sedemnajst let, ko sem si končno priznala, da sem prav zares depresivna. Stric Google mi je pomagal pri raziskovanju, kaj ta bolezen sploh je. Bolj kot sem raziskovala razloge, zakaj sem depresivna, bolj sem spoznavala samo sebe. Najprej sem krivila mamo. Nikdar me ni objela, vedno je le karala in pritiskala name. Nikdar me ni razumela ali me celo poslušala. Potem sem krivila sestro. Ona je imela vso ljubezen in podporo staršev. Še ko je zbolela za bulimijo, je uživala vso njuno podporo. Njeno bolezen so našli, moje niso uspeli nikdar videti. Počutila sem se odrinjeno in ničvredno. Sprva sem v teh občutkih celo uživala. Dajali so mi neko vrsto samopomilovanja. In to je bilo moje zavetje. A kmalu so ta čustva postala premočna in nisem jih več zmogla nadzirati. Čutila sem, da bo v meni lepega dne počilo. Morala sem se nekako očistiti.
Stara sem bila sedemnajst let, ko sem ugotovila, da mi poezija pomeni vse na svetu. Vso žalost in vsa čustva, ki sem jih toliko let skrivala in tiščala v sebi, sem prelila v verze. Moje rime so bile negativne in nesrečne, a kljub temu je bilo zame v njih nekaj pozitivnega. Pomagale so mi, da sem preživela. Omogočile so mi življenje. Pomagale so mi, da sem premagala temo, depresijo in smrt ter ponovno doživela.
Zmogla sem.
In za vse tiste, ki zapadejo tako nizko, kot sem padla sama, lahko povem, da je vstajanje nazaj v življenje, kjer sonce sije, res naporno, težavno, a ni nemogoče. Jaz sem zmogla, zato ni razloga, da tudi nekdo drug ne bi zmogel istega. Vse življenje sem živela v nekem strahu. Najprej je bil strah pred moškim, ki mi je na silo vzel nedolžnost, potem je bil strah pred tem, da bi me odkrili, da se režem, potem je bil strah, da ne bom nikdar več srečna in da ne bom nikdar spoznala moškega, ki bi me lahko ljubil z vsemi brazgotinami (tako duševnimi kot tudi fizičnimi) vred. A danes sem srečna in noro zaljubljena v fanta, ki se ne ozira na moje brazgotine in mi nudi ramo za jokanje vsakič, ko me pač prime, da bi jokala.
Kot je že teta Pehta Kekcu nekoč povedala: »Za vsako bolezen raste rožica«. Tudi depresija in travme ter samomorilno nagnjenje je ozdravljivo. Treba se je le vprašati, če sploh hočeš ozdraveti. Jaz si dolga leta sploh nisem hotela priznati, da sem depresivna. Dokler se nisem zavedala, da nočem več vsako jutro vstati utrujena, da nočem vsako noč zaspati v solzah, da nočem več tudi poleti nositi dolgih hlač in majic, da se nočem več smiliti sama sebi in nočem več kriviti staršev za lastne probleme, se nisem zavedala, da rinem v smrt. Ko sem ugotovila, da je še celo življenje pred menoj in da nočem biti le uspešna srednješolka, ki si je vzela življenje, sem ugotovila, da je čas za spremembo. In ko sem pričela samo sebe zdraviti in stopati nazaj v življenje, sem spoznala, koliko ljudi me ima rado in kaj vse sem zamudila, ko sem se smilila sami sebi.
Stara bom devetdeset let.
Stara bom devetdeset let, ko bom svojim vnukom razlagala, kako ne smejo zapasti v iste prepade, kot sem sama padla. Ker življenje je le eno in škoda bi bilo, da bi ga končala. Škoda je le, ker se tega nisem zavedala pred leti.