“Pomembni so jaz stavki, pomembna so čustva, pomembno je, da znamo zares poslušati. Tega nas v šoli ne učijo,” o svojih izkušnjah povesta Lea in Albert Mrgole, terapevta in svetovalca v zasebnem zavodu Vezal in avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Nista samo ambasadorja gibanja Ustavi se. Sta neomajna bojevnika v širjenju znanja in informacij o tem, kako ostati povezani v odnosih.
Kdaj je bil tisti prelomni trenutek, ko sta začutila vso težo in pomen zdrave komunikacije?
Za naju je zagotovo ta potreba prišla na dan najprej v najinem partnerskem odnosu.
Iz tiste nore zaljubljenosti je odnos prišel v neko rutino, ki je bila začinjena z nestrinjanji in konflikti, ki jih nisva znala rešiti.
Zelo sva se odtujila, zato sva bila tudi veliko jezna. Za naju je bilo velik AHA moment, ko sva odkrila, da se pod to jezo skriva ogromno žalosti, osamljenosti in občutka, da se ne slišiva.
Velikokrat mislimo, da se samo premalo pogovarjamo. Vendar to ni res. Res je, da se ne slišimo. Da ne znamo poslušati nevtralno in na način, da bi zares našli smisel v sogovornikovih besedah in vedenjih. Brez, da sogovornikove besede vzamemo osebno.
Najino zlato pravilo je iskrenost in napovedan pogovor. To pomeni, nikoli ne zamolčiva nečesa, ker nočeva prizadeti, ali ustvarjati napetosti v odnosu. Za težja sporočila imava v naprej dogovorjene randije. Takrat si zares vzameva čas, da se lahko iskreno pogovoriva.
To lahko delava od kar sva se naučila poslušati, radovedno raziskovati, razumeti in razviti empatijo, do zgodbe ki je različna od tiste, ki jo imamo sami.
Povedati je včasih težko. Kako si pomagate, ko gre za nekaj kočljivega, nelagodnega?
Midva sva se šla učit, kako povedati neprijetne in nelagodne reči, kako izražati svoje potrebe, kaj je razlika med potrebo in željo… Kaj potrebuje odnos, da ostane živ!
Hvaležna sem za to znanje, katerega sedaj sama širiva med ljudi.
Pomembni so jaz stavki, pomembna so čustva, pomembno je, da znamo zares poslušati. Tega nas v šoli ne učijo.
Imata nasvet, kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi v odrasli dobi? Naj bomo z njimi vedno odkriti ali je bolje spregovoriti z njimi previdno?
Midva prisegava na iskrenost. Zdi se nama pomembno, da otroku govorimo tudi o sebi. Seveda pa pogovor prilagodimo temu ali je otrok star 3 leta ali 13 let.
Velika umetnost je znati poslušati. Zakaj je včasih in za mnoge to tako težko?
Poslušati je težko, ker izrečeno velikokrat jemljemo osebno, ob tem v svoji glavi vrtimo filme, ki so popolnoma drugačni, kot pri sogovorniku. Na koncu navadno bolj verjamemo sebi kot sogovorniku, ne preverimo ali so naše misli v skladu z njegovim namenom.
Dobra novica je, da se tega lahko naučite. Podjetja, ki so si privoščila učenja tehnik poslušanja poročajo o tem, da se je zelo zmanjšal občutek ogroženosti, da jim super deluje timsko delo in da je manj bolezni.
O Leonidi in Albertu
Na mnogo načinov učita in sporočata, da konflikte lahko rešimo in se znova povežemo.
Skozi lastno izkušnjo širita v svet, da se kvalitetnega življenja lahko naučimo.
Ozaveščata starše odraščajočih otrok, kako zelo pomembni so za svoje otroke,in kako zelo pomembno je, da z njimi ohranjajo stik.
Organizirata izobraževanja in predavanja za starše, učitelje in podjetja, preko katerih širita svoje poslanstvo.
Več o njima si lahko pogledate na spletni strani https://vezal.si ali na njunem YouTube kanalu.
Preberite tudi: Zapletanje v odnosih, pišeta Lea in Albert Mrgole
O akciji Ustavi se! 2018
“Ustavi se! je ideja, ki bi morala zakrožiti okoli sveta! Razumeva jo kot zavestno prisotnost, kot odločitev za spremembo. Zavestno se ustavim, te pogledam v oči in se ta trenutek zavedam, da sem v komunikaciji s tabo. To je to,«
o akciji Ustavi se! povesta Lea in Albert Mrgole, ambasadorja, družinska in partnerska terapevta, avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.
Lea in Albert, zdi se, kot da živita sanjsko življenje. Imata zdrave, čudovite in pametne otroke, imata drug drugega, sta uspešna terapevta in avtorja uspešnice na temo odnosov z najstniki, sta zabavna, srečna in … Ali živita svoje sanje?
Seveda živiva svoje sanje, le da so te sanje včasih tudi nočna mora. (Smeh.) Življenje gre vedno malo po svoje, kakorkoli bi radi, ne moremo vedno vsega kontrolirati, kljub temu pa imamo izbiro, kako se bomo s takimi izzivi spoprijeli. Bomo iskali rešitve, bomo znali spustiti in se ne oprijemati zgodb, ki ne delujejo? Se znamo soočiti s spremembami, ki niso prijetne (bolezen), in kljub temu ostati povezani? Ali bomo preprosto obupali in ostali zataknjeni v prepričanjih, kot so: saj se nič ne da, ne zmorem, življenje je težko …
Midva že od vsega začetka verjameva, da imajo sanje dve plati, in se skušava čim bolj držati na sanjski strani, kadar pa postanejo nočna mora, sva se naučila ostati povezana (čeprav tudi ne uspe vedno) in reševati take zgodbe. Ne pometava jih pod preprogo. Enako je v stiku in komunikaciji z otroki. Zdaj so že odrasli in ja, so sanjski otroci. Lahko se zaneseva nanje in oni na naju.
Ljudje nama včasih zavidajo, češ: onadva imata srečo, onadva sta se našla. Tisti, ki naju poslušajo na predavanjih in obiskujejo najine delavnice, vedo, da to ni res. Midva sva sprejela trdno odločitev, da želiva živeti skupaj kvalitetno življenje, in sva za to pripravljena tudi delati. Odnos je živa stvar, za katero je treba nenehno skrbeti. Sanje so zagotovo del tega.
Sta bila rojena pod srečno zvezdo ali je poslanstvo, ki ga opravljata, plod vajinega trdega dela, težko prehojene poti in odrekanj?
Odrekanj? Ne bi rekla. Je pa bilo včasih težko. Za seboj imava tudi grenke izkušnje. Take, ki so nagnale strah v kosti in izvabile solze. Bilo je težko. Najtežje je delati spremembe, ko je treba zapustiti cono udobja in se soočiti z lastnimi demoni. To so stara prepričanja in vzorci, ki nikomur ne koristijo. Po drugi strani pa jih poznamo, smo jih navajeni in je z njimi udobno živeti. Čeprav nam delajo škodo. To je tudi tisti del, ki ga že več kot 20 let raziskujeva. Kaj ljudi drži skupaj in kaj jih spravlja narazen. Kaj se dogaja s tistimi, ki nikakor ne morejo brez bližine, in kako to, da nekateri pobegnejo, ko samo zadiši po bližini. Že nekaj let se posvečava študiju emotionally focused therapy – v čustva usmerjene terapije, ki jo je razvila Sue Johnson v Kanadi. Hvaležna sva za odkritje te terapije, ker nama je ponudila odlično orodje za delo s seboj in z drugimi. Ob tem pa dobivava odgovore na zanimiva dejstva, kot je: živeti skupaj je težko, živeti sam je še težje.
Svet bi bil mnogo prijaznejši in lepši, če bi se ljudje več pogovarjali, rečeta večkrat. Kako pogovor pomaga pri tem, da so ljudje na koncu bolj zadovoljni in imajo lepše življenje?
No ja, samo pogovor ni dovolj. Pomembno je, da nas partner tudi sliši in razume. Tukaj bi rada poudarila, da to, da nas partner razume, še ne pomeni, da se tudi strinja. Potem je še druga stvar glede pogovora. Pogovori o vremenu, Gorskem zdravniku ali nogometu nas ne zadovoljijo. Za kvaliteten in povezan partnerski odnos moramo znati deliti težje stvari, moramo znati deliti čustva, ranljiva čustva. Tukaj potem nastopi stiska. Ali smo s tem varni – ali pa bi rajši umrli kot pa nekomu, ki nam je blizu, na glas povedali, da nam je težko?
Kaj pogovor pomeni vama osebno? Kdaj si vzameta čas za to, kdo ga začne, kako se začne, imata kakšna posebna pravila?
Midva sva zdaj že stara mačka. (Smeh.) Zato nimava več pravil, ki bi se jih trdno držala. Veva, kaj je treba narediti, ko začutiva distanco, veva tudi, da dlje ko bova to potiskala “v kot”, slabše bo. Midva se srečava vsak večer, po službi, ko nisva več sodelavca, ampak samo še partnerja. Ne boste verjeli, pogovarjava se o istih rečeh, ampak na drug način. Tisto, kar je bilo nekaj ur nazaj službeno, postane intimna zgodba neke notranje ranljivosti. Zveni precej romantično, a ne? Ni, čisto zares. Take stvari je težko opisati z besedo.
Včasih, pred mnogo leti, pa sva imela nekaj pravil. Glede poslušanja in sprejemanja resnice drugega.
Verjetno se tudi vidva nista rodila z znanjem umetnosti zadovoljnega življenja, temveč jo sproti raziskujeta in dopolnjujeta. Kateri dogodki so pripomogli, da sta postala bolj izkušena in modra v upravljanju svojega življenja?
Lea: Joj, ne vem, če sva o njih kar takole pripravljena razpravljati. No, nekaj jih lahko naštejeva: rojstvo vsakega otroka je bila zagotovo sprememba, ki naju je oplemenitila. Saj veste, otroci so največji učitelji. Trenutek, ko sva sedela v travi, se gledala v oči, nemočna, in se spraševala, ali znava naprej ali je bolje, da se ločiva. Ta je nedvomno zmagovalen, kar se tiče učenja, kako živeti skupaj. Tole je bilo ekskluzivno za vas. (Smeh.)
Če bi lahko danes samima sebi napisala pismo in si ga poslala na domači naslov za svoj 10. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisala?
- Naredi si močne prioritete. Trenutek šteje, zato je pomembno, za koga ga boš prihranil/-a.
- Ne obupaj.
- Bodi iskren/-a do svojega partnerja.
- Povej, kadar ti je težko.
Kaj bi si želela, da bi vedela, ko sta bila stara 20 let?
Lea: Pravzaprav ne vem, če bi kaj pomagalo. Nekoč sva bila stara 20 let. Taka, kot sva bila, sva bila prav OK. Znanje vedno pride takrat, ko ga znamo uporabiti.
Kako si pomagata takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijeta in kako si nabereta novih moči?
Greva v Bohinj, piševa, poslušava glasbo, hodiva po travnikih, peljeva se na izlet, zlezeva pod odejo in se objameva, pokličeva prijatelje …
Kaj načrtujeta za prihodnost in kako to počneta? Morda rišeta miselne vzorce, si slikata prizore v mislih …?
Lea: Novo knjigo, potovanja, predavanja v tujini, urejen vrt v Bohinju, obiske pri otrocih, nabirala bova gobe, Albert bo verjetno veliko bral, jaz pa bom letala okoli. Zelo rada gledam Fox Crime. Zelo sva si različna, ampak znava združiti te različnosti in skupaj uživati v njih. To je umetnost, ki se je da naučiti. Ne da pa se je opisati v enem intervjuju.
Albert: Ne riševa miselnih vzorcev. Pogovarjava se, sanjariva. Imava iztočnico: »V mojih najbolj norih sanjah …« Lea kdaj kaj napiše na kakšen listek in ga nekam nalepi, da v torbico, denarnico … Ti listki so zataknjeni vsepovsod. Potem kdaj kakšnega najdeva in prebereva in rečeva: »O, glej, to se je pa že zgodilo!«
Kako razumeta poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vama osebno to pomeni?
Poziv te akcije je ideja, ki bi morala zakrožiti okoli sveta! Razumeva jo kot zavestno prisotnost, kot odločitev za spremembo. Zavestno se ustavim, te pogledam v oči in se ta trenutek zavedam, da sem v komunikaciji s tabo. To je to.
Ni si treba vzeti ure časa, dovolj je trenutek, da moj sogovornik začuti, da sem tukaj zanj. Pa ni pomembno, s kom govorimo. Lahko je otrok, partner, sodelavec, starši ali samo turist, ki nas vpraša za pot. Trenutek nič ne stane, njegova vrednost pa je neprecenljiva.
Kaj pa tema leta 2018 – strahovi?
Strahovi so lahko naš sovražnik, lahko pa so tudi motivacija za napredek.
Midva sva se ob štirih otrocih in lastnem podjetju bala precej stvari. Lahko pa rečem, da je bil najin skupni strah, strah pred tem, da nama ne bo uspelo. Da ne bova zmogla poskrbeti za otroke.
Hkrati pa je bil ta strah tudi motivacija, da sva se z njim soočila.
Kar nama je pri premagovanju strahov vedno najbolj pomagalo je, da sva se znala ustaviti in pogovoriti in zaupanje drug v drugega, v ljudi in v najine poslovne partnerje.
Preberite tudi: Vsak trenutek šteje