Zgodba: Meta za Natečaj: #ustavise in napiši
Pričelo se je pred skoraj pred desetletjem in pol. Na Silvestrovo popoldne.
Zelo slabo sem se počutila. Po dolgem prigovarjanju me hčerka peljala na urgenco. Po vseh mogočih pregledih je k meni pristopil zdravnik, ki se je predstavil in povedal, da je nefrolog. Gledal je moje izvide, potem mene. Spominjam se, kot bi bilo danes, potem pa dejal: “Gospa, danes ne bomo naredili čudeža, z vašimi ledvičkami je nekaj hudo narobe. Naročil vas bom takoj po novem letu v Ljubljano.”
Šla sem domov.
Moji novoletni prazniki so bili polni tesnobe. Razmišljala sem, kaj sem v življenju storila, da me življenje tako tepe. Nisem si še opomogla od grde in ponižujoče ločitve, ki me je spravila finančno in psihično čisto na dno, zdaj pa še bolezen. Ali pa je bila bolezen le odziv na vse kar sem prestala. Kdo bi vedel.
Januarja sem bila sprejeta na nefrološki oddelek v Ljubljani.
Že čez nekaj dni sem imela biopsijo, dan pozneje so mi postavili diagnozo. Začela sem z zdravljenjem. Prva terapija, tako so ugotovili po pol leta, ni bila uspešna. Žal tudi druga ne. Po letu dni zdravljenja, sem dobila biološka zdravila. Štiri odmerke.
Zdravje se mi je izboljšalo, s tem pa tudi volja do življenja. Vendar se je v meni nekaj prelomilo. Mislim v pozitivnem smislu. Začela sem ceniti sebe in življenje, mogoče prvič v življenju. S svojega spiska besed sem črtala “moram, nujno, pospravljanje, kaj bo kdo mislil (predvsem to, da sem rada zjutraj malo poležala)”, pa še kar nekaj drugih stvari, ki so mi da takrat pomenile smisel in potrebo.
Že tako sem rada brala, zdaj pa sem si res vzela čas za knjige. Tudi moje literarno ustvarjanje je doseglo zavidljivo ravan. V društvu sem bila večkrat pohvaljena. Prav v tem času so nastale moje tri pesniške zbirke, na katere sem zelo ponosna. Ob okrogli obletnici sta mi hčerka in zet poklonili četrto, nekakšna zbrana dela. Nekaj pesmi, kratkih zgodb in nekaj pripovedk in basni, katere res rada pišem. Ta knjiga mi je najljubša, pa tudi najlepša.
Čeprav so bili moji dnevi samotni, sem spoznala, da prvič živim brez strahu in delam, kar me veseli. Veliko časa sem posvetila svojemu vrtu, brala, pisala, hodila na srečanja v literarno društvo. Tudi svojih vnukov sem bila vesela, kadar so me obiskali.
Toda dobro ne traja, vsaj pri meni ne. Spet se mi je zdravje poslabšalo in bila sem hospitalizirana. Tokrat niti biološka zdravila niso pomagala več. Ko mi je bilo malo boljše, sem šla domov.
Čakalo me je veliko pregledov in preiskav, ker sem se odločila za transplantacijo. Skoraj leto sem potrebovala za vse. Po dolgem čakanju so me vpisali na seznam čakajočih.
Vendar se mi je zdravje spet poslabšalo.
Spet bolnica. Priprave na peritonalno dializo. Spet stiska, kako naprej. Ali bom zmogla?
Ko sem prišla domov, je bila moja prva pot, kot za vernike nekako romanje na moj »grič«, moj vrt. Tam sem se zagledala v domače hribe, nadihala svežega zraka smrekovega gozda, obhodila svoje najljubše kotičke, potem pa se pomirjena vrnila domov.
Potem sem prišla na ambulanto, kjer sem dobila veliko informacij in veliko podpore. Osebje, ki je razumevajoče in prijazno. Prav tako, kot ga bolan človek potrebuje.
Začela sem z dializo. Od začetka malo v strahu, potem pa vedno bolj pogumno.
Zdaj se dobro počutim. Počnem vse, kar rada počnem, tudi na vrt hodim in se veselim vsega kar zraste, posebno pa rož, ki jih imam res veliko.
Pred dnevi, ko sem govorila z hčerko po telefonu, sem jo nasmejala, ko sem izjavila: “Veš, da sem najsrečnejši človek na svetu, ker sem tako bolna, pa vseeno še lahko hodim na svoj vrt. Ta mi toliko pomeni”.
Pa mi je, resna kot je, odgovorila: “Pazi nase in ne pretiravaj, rada te imam, da si srečna, ampak vseeno misli, da nisi čisto zdrava, pa najmlajša tudi ne.”
Zdaj živim v upanju, da dobim ledvičko.
Včasih se ponoči zbudim, ker se mi zdi, da slišim glas telefona,pa so le moje želje. Upam, da se nekega dne uresničijo.
