Zgodba: #premagalastrah za Natečaj: #ustavise in napiši
Zame je osveščanje ljudi o prisotnosti strahu, ki se lahko v najskrajnejši obliki manifestira tudi v obliki duševnih motenj (npr. kot izgorelost, tesnoba, anksiozne motnje itn.) izrednega pomena, saj se v tem trenutku zavem, da v svojem boju s tem nevidnim notranjim sovražnikom nisem sama.
S strahom oz. s tesnobo sem se v svojem življenju srečala že v času svojega otroštva. Odraščala sem v družini, kjer bilo ustrahovanje in psihično nasilje pogosto prisotno s strani mojega očeta. Velikokrat se je psihični zlorabi pridružilo tudi fizično nasilje.
Neizbrisen pečat na mojem psihičnem zdravju
To so grozljivi spomini in nedvomno so pustili svoj neizbrisen pečat na mojem psihičnem zdravju in sem se jih začela zavedati šele v odraslosti. K tem spominom se je pridružila še slaba samopodoba, kot posledica stalnega očetovega kritiziranja brez pohvale, privzgojenega občutka »nikoli dovolj dobra«, ki je postal sčasoma moj notranji glas samokritike, v imenu katerega sem sama sebe priganjala in na žalost na koncu pregnala in pahnila v kremplje napadov tesnobe in panike, ki so postali trdovratni spremljevalci v mojem odraslem življenju.
Od sebe sem zahtevala veliko in še več in karkoli sem naredila, ni bilo dovolj dobro, nisem se počutila vredna, da bi bila srečna. Vsa moja vrednost je bila v tem, kaj sem, kaj znam, kaj sem dosegla, kje delam, kaj delam … nikoli pa se nisem bila sposobna sprejeti in ljubiti samo preprosto zato, ker sem, ker obstajam.
Vse v mojem življenju je bilo s čim pogojeno: nihče me ne more ljubiti, če nimam službe, nisem dovolj uspešna v življenju, ker pri 35 letih še nimam službe za nedoločen čas, itn … ves ta strah, vsa ta napetost, ki sta se vrteli v moji duši sta me pripeljali praktično do živčnega zloma.
Nisem si pustila zadihati
V vrtincu svojih misli in tudi ob očetovih stalnih verbalnih napadih sem začela verjeti zgodbi o lastni nesposobnosti, neljubljenosti. Vsaka, že najmanjša kritika me je pretresla do jedra in me spravila v neznosen strah, ki se je pri meni začel odražati tudi v nespečnosti. Da tudi to je lahko obraz konstantnega strahu. Strah pred neuspehom, pred kritiko drugih, strah pred tem, da bi se uresničile očetove sugestije, da z menoj nikoli nič ne bo. Ta stalni, utrujajoči notranji monolog mi je začel uničevati življenje, zato sem sklenila poiskati pomoč, saj si zaslužim biti srečna brezpogojno, predvsem pa najti svoj mir. In mi uspeva, počasi, korak za korakom sem na poti k sebi, k življenju brez strahu.
Moja pesem o Tesnobi
Napisana je bila neke neprespane noči.
Tesnoba stara znanka,
Večna mi boš uganka.
Spet me stiska in duši,
telo drgeta in duša boli.
Strah prežema mi telo,
Trudno moje je oko.
Tako si želim zaspati nocoj,
A vem, še dolga noč je pred menoj.
Pesem o strahu
Močan je ta pojem- strah,
vsak od nas ga pozna,
se z nami spogleduje iz oči v oči,
nas včasih premaga
in v šahu drži.
Ni ga junaka, ki bi ga ne porazil kdaj strah,
veliko že sanj je spremenil v prah.
Tako domač se nam včasih zdi,
kot izgovor za neprijetne stvari,
kot priložnost, ko se nam nič ne da,
v odtujenosti tega sveta.
