Verjetno je takšen stereotip vsakemu znan vsaj do neke mere, vendar tudi raziskave potrjujejo, da se percepcija čustev izraženih pri moških ali ženskah med seboj razlikuje. Tako bo popolnoma pričakovano, da moški izražajo jezo in trmoglavost, medtem, ko je pri ženskah običajno, da izražajo veselje, žalost in strah. Torej, videti objokano žensko ni nič kaj takega, žalosten moški pa že nakazuje na skoraj katastrofo. Podobno je pri jezi. Za moškega je normalno, da izraža jezo, medtem, ko bomo pri jezni ženski takoj pomislili, da pretirava ali pa je očitno že popolnoma razbesnena.
Zakaj je temu tako?
Moški redkokdaj izražamo čustva, ker smo tako naučeni in naj bi bil to znak šibkosti. Moški ne jočemo ali pa le redko to priznamo. Resnica pa je, da smo enako čustveni kot ženske, vendar tega ne izražamo ali sploh ne začutimo. Očetje nas potegnejo na stran in pravijo: “Veliki fantje ne jočejo”, “ne bodi slabič”.
Vam je to kaj znano?
Še v prvem razredu osnovne šole lahko vidimo fantke, ki prinesejo v šolo plišaste igrače s katerimi se tolažijo in zmanjšujejo strah pred socialnimi zahtevami okolja. Nič nenavadnega ni, ko se bodo s sovrstniki držali za roke in objemali, da izrazijo svojo naklonjenost in veselje. Kmalu za tem pa se že prične indoktrinacija “pravega moškega”. Fantje so poženščeni če izrazijo strah, bolečino ali bog ne daj tabu vseh tabujev: jok.
Pri puncah se taka ločnica nikoli zares ne zgodi. Imajo dovoljenje, da izražajo širok spekter čustev, le enega ne – jeze. Kot vsak človek se punce seveda tudi razjezijo, vendar se za njih “ne spodobi”, da jo izrazijo. To “ni ženstveno”, ampak “nevzgojeno”, “primitivno” ali pa so zato “možače”. To je zapoved, ki ženskam skozi celotno življenje ustvarja veliko žalosti in frustracije. Ironično je jeza ena izmed redkih sprejemajočih čustev, ki jih moški lahko javno izrazimo. Za ohranjanje notranjega ravnovesja in postavljanje mej drugim ima jeza med drugim v življenju vsakega človeka pomembno funkcijo.
Torej lahko govorimo o prepovedanih čustvih, ki so za naš ego nesprejemljiva. Z neizražanjem takšnih čustev nam to prinaša neko korist. Naprimer, če čutimo bojazen, da bi naša jeza ranila druge ljudi, si mislimo, da bi jih to užalilo, nas pa bi posledično zavrgli in bi tako ostali osamljeni.
Če povzamem, se ljudje poslužujemo zatiranja in neizražanja naših čustev. Kar pa je za človeka škodljivo in celo nevarno. Pri svojem psihoterapevtskem delu redno srečujem ljudi, ki prihajajo na obravnavo zaradi raznih psihičnih simptomov – panični napadi, depresija, anksioznost, nizka samopodoba, težave v odnosih ipd., velikokrat pa se pojavijo tudi telesni simptomi v obliki težav kot so npr. želodčne in prebavne težave, visok krvni tlak, alergije, ekcemi, dermatitis, boleči menstrualni krči, bolečine v križu, glavoboli, nepojasnene bolečine, tiki ipd. In kaj so vzroki za vse te simptome? Raznoliki, vendar imajo skupni imenovalec – čustva.
Najbolj človeško je, da občutimo in izražamo čustva, vendar obstaja veliko ljudi, ki skoraj nikoli niso občutili ali izrazili določenega čustva. Kronični primankljaj čustev, kot so strah, jeza, žalost, ljubezen itd., v resnici siromaši osebnost a je hkrati tudi potencialno patološki in se lahko kaže tudi v obliki psihosomatike. Odločilen vpliv na nastanek psihosomatskih bolezni ima ravno psihološko in čustveno stanje človeka.
Psihosomatski bolniki velikokrat ne začutijo čustev, namesto tega pa občutijo tako imenovano nediferencirano emocionalno reakcijo. Tako namesto konkretnih čustev (kot so strah, žalost, jeza, užaljenost, zavist itd.) čutijo difuzno in močno generalizirano čustveno doživljanje iz katerega ne moremo izluščiti čustva in povzročajo notranjo napetost.
Na drugi strani pri tistih, ki se svojih čustev zavedajo, vendar jih dušijo zaradi bojazni kako se bo okolica odzvala, ne pride do readaptacije in do prekinitve čustva. Tako je telo v neprestani pripravljenosti (npr. visok krvni tlak). Zato se začne izrabljati organ, ki je za to nalogo zadolžen in povzroča motnjo, hkrati pa je tudi psihično počutje slabše.
S tem kratkim člankom o čustvih sem želel opozoriti na nevarnost potlačevanja in zatiranja čustev. Pri potlačevanju čustev, le teh ne občutimo, vendar podzavestno vplivajo na naše počutje in ravnanje, pri zatiranju čustev pa le te občutimo, vendar jih ne izražamo. Oboje ima negativne posledice na naš um in telo v obliki raznih zdravstvenih težav, duševnih stisk in raznih odvisnostih. V današnjem hitrem življenjskem tempu veliko posvetimo zunanjem izgledu, pozabljamo pa na pomemben del – naš notranji svet. Ukvarjanje in usmerjanje na čustveno doživljanje nam bo obogatilo življenje in prihranilo marsikatero zdravstveno ali psihično težavo. Kakšen je recept? Ne zatirajmo svojih čustev in če s katerim ne pridemo v stik, se lahko povprašujemo kakšen je razlog. Brskanje po sebi, bodisi sami, bodisi s psihoterapevtsko pomočjo, nam pomaga priti v stik s tistimi deli sebe, ki smo jih skrili sebi ali drugim. S tem ohranjamo svoje zdravje in obogatimo svoje življenje.
Mag. Miha Štrukelj,
ECPP psihoanalitični psihoterapevt
Kontakt: www.psihoterapija-strukelj.si | 031 759 205 | [email protected]
Področje delovanja: deluje v zasebni praksi v Ljubljani. Ukvarja se s širokim spektrom težav in simptomov, vključno z depresivnimi motnjami, anksioznimi motnjami, obsesivno-kompulzivnimi motnjami, vedenjskimi težavami, psihosomatskimi motnjami, težavami v odnosih, nepredelane izgube (žalovanje), težave z odvisnostmi (odvisnost od alkohola, drog, odnosov, zdravil, iger na srečo idr.), družinskimi težavami, pretiranimi čustvenimi odzivi (jeza, bes, stres, ljubosumje, panika, zaskrbljenost, zavist idr.), prehranjevalnimi motnjami, spolnim motnjam idr. Od leta 2013 odgovarja na vprašanja na forumu Med.Over.Net Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje ter tudi na forumu Psihoterapija.