Zgodba: Ana za Natečaj: #ustavise in napiši
Živim v bloku. Zaradi previsoke in preveč razraščene žive meje, ki obdaja parkirišče, je pretila nevarnost prometne nesreče vsakokrat, ko je bilo treba z avtom zapeljati na glavno cesto. Po posvetu s stanovalci našega bloka sem se odločila, da kar sama porežem živo mejo.
Odraščala sem na deželi in znam poprijeti za vsako delo. Z vrtnimi škarjami sem zarezala primerno višino in solo akcija je stekla.
Naenkrat se je zaslišalo hreščeče vpitje. Zatopljena v delo se sprva nisem ozirala, kaj se dogaja. Pomislila sem le, da je nekdo nekaj ušpičil in nekoga razjezil. Kričanje je odmevalo med bloki, jaz pa sem se sklanjala nad veje in obrezovala naprej. Glasovi so potihnili.
Kmalu je spet završalo. Proti meni je koračila neka ženska z veliko hitrostjo, da jo je krilo komaj dohajalo. S pohodniško palico je krilila bolj po zraku kot po tleh. Vzravnala sem se in videla njen od ihte spačen obraz. Na videz mi je bila znana, stanuje v sosednjem bloku. Kam je namenjena? Na koga se dere?
Nasršena ženska se je ustavila dva koraka pred mano:
»Kaj se greste, preklemana gorjanka! A si mislite vse prilastiti? Ta živa meja sploh ni vaša! Kaj se vtikate v to, kar ni vaše! Kdo vam je dovolil rezati živo mejo?«
Da bi njene besede bolj učinkovale, je kričala še glasneje:
»Izginite že in se brigajte za svoje! Jaz sem tu odkar stoji blok, vi pa ste se komaj priselila in že se šopirite čez vse! Odidite, od koder ste prišla!«
Poskušala sem ji razložiti moj dober namen:
»Gospa, poglejte. Ko bo živa meja obrezana, bo večja preglednost. Za vse stanovalce bo bolj varno.«
Ženska pa je še bolj podivjala, sram me je zapisati, kaj je vpila. Potem je iztegnila vrat in se vame prav od blizu zadrla:
»Kaj me briga vaša varnost! Vsi po vrsti lahko razbijete avtomobile, saj tako in tako samo smradite pod mojim balkonom!«
Gospa se ni pomirila, razjarjena me je še naprej obmetavala z žaljivkami. Jaz pa se nisem več zmenila zanjo, pospravila sem orodje in odšla domov.
Dolgo sem ostala pod prho. Spirala sem s sebe njene ostudne besede, pa se me še danes držijo kot prilepljene. Ostala pa mi je zavest, da sem ravnala prav, ker sem ohranila mirno kri in se nadzorovano umaknila.