Nastja Mulej: Hej, ti, kaj pa sreča?

Kaj bi me najbolj osrečilo ta trenutek?

Verjetno, da bi imela dovolj časa za vse svoje ljubezni.

Da bi bila izjemno dobro pripravljena na vse svoje delavnice. In da bi si udeleženci zapomnili naučene vsebine takoj in jih začeli uresničevati še isti dan in ponotranjili. Posledično bi vsi živeli v boljši družbi, kjer so ljudje pro-aktivni pri svojem delovanju, ne re-aktivni.

Da bi na Maratonu pozitivne psihologije vse potekalo brez tehničnih zapletov. Da bi še druga podjetja in organizacije razumele vrednost, ki jo dobijo. Da bi udeleženci poslušali z odprtimi očmi in ušesi. Da bi donirali vsakič in veliko Botrstvu in Humanitarčku. Da bi udejanjili tisto, kar predavatelji govorijo.

Da bi se ljudje z veseljem in množično učili razmišljati, sodelovati, ustvarjati. Da bi jih naučila razmišljati naprej (o posledicah) in o drugih (ne samo o sebi). Da jim misli (in jeziki) ne bi prehitevale, ampak bi zadevo najprej raziskovali. Da bi znali načrtovati (ne improvizirati na račun drugih) in se odločati (ne cincati). Da bi se zavedali, da bomo vsi bolj spočiti, če se bomo zavedali, da smo vsi isto pleme z istim ciljem.

Da bi pomagal ljudem postati in biti konstruktivni, ne kritični, biti osredotočeni, ne zmedeni, biti pozitivni, ne prestrašeni. Da bi se ljudje zavedali soodvisnosti in posledično odgovornosti. Do sebe in svojih družin, do svojih sodelavcev in strank, do svojih sosedov in tudi do neznancev. Da bi si toliko zaupali, da bi nadzor postal nepotreben.

Da bi uspela prevesti in plasirati vse de Bonove knjige.

Da bi dobro kuhala in dobro jedla z vsemi mojimi.

Da bi vsak dan vsaj eno uro skrbela za svojo kondicijo s tekom, jogo, plesom in funkcionalnim treningom.

Da bi vsaj en večer na teden kartala.

Da bi vsaj en večer na teden se igrala z mojimi.

Da bi vsaj enkrat na teden šli v gledališče.

Da bi vsaj enkrat na teden prebrala eno knjigo.

Da bi vsaj enkrat na teden odšli na izlet, sprehod, hrib.

Da bi s svojim dragim spet hodila na randije brez gledanja na uro.

Da bi moja otroka in vsi otroci (in odrasli sveta) razumeli, da je učenje veselje, znanje bogastvo in vedoželjnost najlepša čednost. Potrošništvo, razvajenost in lenoba pa strup na (ne več tako) dolgi rok.

Objavljeno v Top