Nomi Hrast

Nomi Hrast

Naučila sem se, da je vedno bolje takoj povedati in iskreno povedati. Pomembna oseba v mojem življenju mi je dejala, da v življenju ni stvari, ki je komunikacija ne bi mogla rešiti – tega se še danes držim,” pove Nomi Hrast, mlada aktivistka, govornica.

Kdaj in kako ste spoznali pomen komunikacije?

Začelo se je, ko sem bila še čisto majhna in sem svoje dneve preživljala pri babici. Vsakič, ko je nekdo prišel mimo ograje, sem jih morala pozdraviti. Takrat sem se naučila, da se v življenju vse stvari lahko začnejo že s prijaznim pozdravom.

V mislih imam še vedno tudi obiske trgovine z mamo, ko sem na oddelku delikatese želela, da ona prodajalko prosi za določeno hrano. Vedno znova mi je odgovorila, da ona namesto mene ne namerava tega narediti in da če želim to hrano, bom morala sama povedati kaj želim.

Predvsem v preteklih letih sem se naučila, da je vedno bolje takoj povedati in iskreno povedati. Pomembna oseba v mojem življenju mi je dejala, da v življenju ni stvari, ki je komunikacija ne bi mogla rešiti – tega se še danes držim.

Kako si pomagate, ko morate povedati kaj kočljivega, nelagodnega?

Rečem si, da bo definitivno bolje, če povem svoje mnenje v tistem trenutku.

Imate nasvet, kako se pogovarjati z otrokom, da bo ta komunikacija stekla tudi v odrasli dobi?

Huh, nikoli nisem toliko razmišljala o tem. Menim, da je najboljša vmesna pot. Torej z njimi govoriti odkrito, saj se bodo s tem naučili, da je odkritost dobra stvar in hkrati biti previden pri komunikaciji, saj moramo razumeti, da so otroci najbolj ranljiva bitja. Otroci skoraj vso komunikacijo iz otroštva ponotranjijo in jo “nesejo” s seboj v odraslost, zato jih moramo naučiti tudi, da si ne smejo vsega v otroštvu jemati k srcu.

Raje govorite ali poslušate? Vi znate prisluhniti? Kaj za vas to pomeni?

Včasih mi je lažje govoriti, kot pa poslušati. Poskušam biti čim boljši poslušatelj, vendar priznam, da se včasih težko zaustavim, da ne vskočim v besedo.

Zakaj je včasih in za mnoge to tako težko poslušati?

Poslušati pomeni, da svoja mnenja in težave v tistem času prestaviš na stranski tir. Ljudje smo sebična bitja in velikokrat ne želimo svojih težav postaviti stran in sprejeti ter prisluhniti težavam nekoga drugega.

Sočutje je v naši družbi v velikem pomanjkanju. Vsi vedno hitimo in želimo stvari čim prej rešiti ter se jih “znebiti”. Pozabljamo pa, da je za reševanje vsake stvari potreben čas, potrebna je vložena energija in pozornost. Včasih nam je lažje iz denarnice dati kakšen evro, kot pa nameniti nekaj minut in poslušati bližnjega.