Zgodba: Igor Ambrožič, izvršni direktor EVRA d. o. o. za Natečaj: #ustavise in napiši
Nora, skoraj nemogoča in malce divja ideja se ti nekega dne preprosto prikrade v misli. Kot mlada mačica, ki pokuka izza plota in medtem, ko jo presenečen opazuješ, premišljuješ:
»Kako je simpatična, drobna, neustrašna in obenem nebogljena.«
In če imaš trenutek ali dva, si ne moreš kaj, da je ne bi pritajeno poklical:
»Muc, muc, ja kaj pa ti tu…?«
Ob tem narediš še dva počasna, toda očitno predolga koraka in muca v hipu izgine. Tako nekako se spominjam prvega srečanja z idejo, da po skoraj tridesetih letih zapustim varno delovno mesto v javnem zavodu in zaplavam v vode neusmiljenega trga. Toda hitro mi je postalo jasno, da je mačkica našla svoj kvartir in da bo, če je v njenih prvih mesecih kaj ne ugonobi, najverjetneje rastla in se razvijala. Tako je tudi bilo. Sprva sem idejo mehkih šapic in ostrih krempeljcev srečeval morda enkrat, največ dvakrat na mesec, potem spet dolge tedne nič. Ni se pustila dolgo opazovati, pobožati, kaj šele ujeti. Nekega sončnega zgodnje-pomladnega dneva, ko sem tisočič hitel rutinskim opravilom naproti, pa je pred mene stopil čudovit mlad mačkon in iz priprtih, malce lenobnih oči sem mu prebral:
»No torej, me vzameš s seboj?«
Point of no return
Poti nazaj ni bilo. Dosegel sem točko preloma, »point of no return«, kot sem dejal angleškemu supervizorju med specialističnim študijem v Beogradu. Opozoril me je, da me čaka naporno obdobje čustvene in razumske separacije iz primarnega delovnega okolja, kjer sem bil zasidran dobrih 29 let. Imel je prav.
Najbolj zanimivo je bilo dva meseca opazovati, kako so na novico, da poleti zapuščam redno službo, reagirali sodelavci. Nekateri so uvidevno potrkali na vrata pisarne, jih skoraj zarotniško zaprli in vprašali:
»Ali je res, da nas zapuščaš…?«
Veliko pa jih ni o tem z menoj spregovorilo niti besede. Zdelo se mi je, de je še vljudnostni pozdrav na hodniku dobil grenak priokus očitka in skrito tleče zavisti. Bili so tudi taki, ki so odkrito, mislim, da iskreno, pred drugimi sodelavci izjavili:
»Škoda, da greš!«.
Tudi popolne ignorance ni bilo malo. Pač v skladu s teorijo in praktičnimi izkušnjami, da sleherni član delovnega tima druge sodelavce in organizacijo kot celoto doživlja na njemu lasten in enkraten način.
Ah ja, maček
Ah ja, maček. Sprašujete se, kaj je sedaj z njim? Pravzaprav nič posebnega. Včasih je živahen, včasih spet lenoben a vedno v pričakovanju, da bodo dnevi in trenutki prinesli nove izzive in naloge. Bilo je nekaj juter, ko se mu je pridružil tisti drugi »maček«. Odhode in slovese pač proslavimo – s sodelavci v službi, s prijatelji, s študijskimi kolegi, tudi z družino. Mirno sta se opazovala, saj je tisti mladi mačkon z začetka zgodbe, sedaj pa zreli maček, vedel, da je za vedno gospodar drznih idej in mojih prebujenih misli. Še sreča. Moja, seveda.