Zgodba: Zala (17) za Natečaj: #ustavise in napiši
S praznim pogledom sem buljila v steno. Oči brez leska so se ustavile na modri torbi za omaro. Misel. Preveč drzna in preveč nespametna. Ampak to je bilo takrat vse, kar sem premogla. Ne da bi si to res želela, sem vstala in pobrala torbo. Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo. Avtomatsko.
Ne da bi mislila sem pripravljala stvari, kot da sama sploh ne bi bila del dogajanja. Le nemo sem opazovala svoje roke, polne brazgotin, ki so počele vse to. Torbo sem vrgla skozi okno, da sem jo pobrala po poti. Nisem hotela tvegati, da bi me kdo vprašal, kam grem z njo ob tej uri. Skočila sem čez zid in že sem bila zunaj. Za seboj sem slišala tiho cviljenje nekajmesečnega psička in s težavo požirala solze. Nisem vedela, kam grem. Morda na vlak do bratranca na drugi konec države, ne vem. Ne vem, kaj sem takrat hotela, saj vse skupaj ni imelo smisla. Vse moje misli so odplavale, utapljala sem se v praznini.
Sram me je nadaljevati. Tisti dan sem se počutila tako osramočena, kot ne prej ne pozneje nikoli več tako. Po približno dvanajstih kilometrih hoje se je mimo mene peljal bel avtomobil, v katerem sem zagledala znan obraz. Saj se ne bo ustavil, kajne? Pa se je. Ena od mojih učiteljic je bila v njem. Prav počasi je zapeljala nazaj, medtem ko se je odpiralo sovoznikovo okno. »Zala, kam greš?« Nisem zmogla lagati. Le usta sem odpirala, kot riba na suhem. Nato sem odnehala. Solze, ki so se mi ulile po že slanih licih, so povedale vse. Velela mi je, naj prisedem, rekla je, da greva na čaj. Ostalega se spominjam zelo megleno. Vem le, da mi solze niso in niso nehale polzeti, jokala sem kot dež.
Osramočena. Ponižana. Prazna. Izropana vsega, kar sem imela. Sedeli sva v napol praznem pubu in pili čaj. Spraševala me je po razlogih, ukazala mi je, naj pokličem starše. Ne spomnim se, kaj sem ji odgovarjala. Vem le, kako sem vse prihodnje dni povešala pogled ob njej, bilo me je sram. Na nek način me še vedno je. A sem hvaležna za tisti metin čaj, res sem. Peljala me je domov ter me opazovala, da sem res stopila v hišo. Pred njo je že bil parkiran policijski avtomobil.
Zakaj sem odšla
Posadili so me za kuhinjsko mizo ter me izpraševali. Zakaj. Zakaj sem odšla. Ničesar drugega se ne spomnim, le svojega potoka solz in maminega ter očetovega objema, ko sem stopila v kuhinjo. Njunih solza. In svojega odgovora, zakaj.
Še vedno se spomnim svojih besed, ki sem jih izrekla policistki, ki je stala pred mano ter me ostro gledala v oči. »Nekje sem to nekoč prebrala. Da je srhljivo, kaj vse lahko skrije nasmeh.« Mislim, da je bil to eden od najbolj neumnih odgovorov, ki bi ji jih lahko dala. A takrat je bil ta stavek edino, kar sem imela v mislih. Bila sem popolnoma otopela. Nisem se nasmehnila že dneve.
A mislim, da sem takrat hotela povedati nekaj drugega. To, da sem sita pogledov in besed ljudi, ki me sprašujejo, če sem v redu. Naveličala sem se odgovorov, pospremljenih z lažnim nasmehom, da sem. Nisem hotela verjeti, da mi ljudje zares verjamejo, nisem hotela razumeti, kako so lahko spregledali, da lažem in se pretvarjam, če je bilo pa tako očitno. Mislim, da je bilo to tisto, česar jim nisem mogla odpustiti.
Od tega dne sem začela
Ne rečem, da je bilo od tistega dne vse rožnato. Daleč od tega. Ampak od tam sem začela. Najprej moraš iti do dna, da se lahko začneš znova vzpenjati, kajne? In takrat sem res bila tam. Brez kogarkoli, ki bi mu zaupala, da me bo razumel. Prijateljev nisem imela, a kaj ko nisem imela niti same sebe. Tistega večera sem se odločila, kakšna si želim biti. In od takrat naprej sem si stala ob strani.
Na nek način sem se takrat začela sprejemati. Začela sem na novo s sabo. Opazovala sem ljudi ter presojala, če si želim biti takšna, kot oni, iskala sem lastnosti, ki sem jih spoštovala. Tri stvari sem si vtepla v glavo. Želela sem biti dobra oseba, ki bo ljudem pomagala in jim stala ob stani, če bodo to potrebovali. Hotela sem biti zaupanja vredna ter, zame najpomembnejše, biti iskrena. Ampak najprej sem potrebovala pomagati sebi ter zaupati vase. Biti iskrena ter nikoli lagati o ničemer, niti sebi. Od tistega dne naprej sem ob svojih dnevih vsem, ki so me vprašali, če je vse v redu, odgovorila z ‘ne’. In ne boste verjeli. Ostali so brez besed ter se diskretno umaknili. Popolnoma enako kot takrat, ko ‘sem bila v redu’. Ampak sem se le nasmehnila ter jim odpustila. Morda prvič.
Ni se šlo za to, da bi imela v družini grozne odnose ali da bi se mi res zgodilo nekaj usodnega. Bila sem zdrava, zato bi se marsikdo vprašal, kaj je bilo sploh narobe. A če bi me to vprašali takrat, bi vam s solznimi očmi odgovorila, da vse. Enostavno nisem videla stvari, ki bi me veselile, delale srečno.
Da, bolelo me je
Bolelo me je, ker sem videla bolečino v očeh staršev, ko dan za dnem nisem spregovorila. Bolelo je tiho cviljenje nekajmesečnega psička, ki se je spraševal, kam odhaja njegova gospodarica. Zakaj ga je pustila na drugi strani zidu, če ji je pa stal ob strani ves čas, ko je bila doma. In bolelo je zavedanje, ko sem spoznala, kako grdo sem ravnala s sestrico. Za katero sem bila najmanj boginja. Ki pa ji ni namenila nasmeha, ko jo je brezčutno vlekla po ulici, da ne zamudita avtobusa. In še vedno me je gledala z občudovanjem, ki si ga nisem zaslužila. Bila sem edina, ki ji ni pustila blizu, ki je ni imela rada. In vseeno ni obupala, ona nikoli ni nehala verjeti vame. Šest let je imela. In ko so v vrtcu izdelovali rdeča srca za valentinovo, ga ni nesla materi. Niti očetu, bratu, babici ali prijateljici. Rečeno ji je bilo, naj ga nese tistemu, ki ga ima najraje. In prinesla ga je meni.
Me sprašujete, kaj najbolj boli? Tisto, česar ne moremo spremeniti. Naj bo to rak, čustva drugih ali spomin. Spomina se ne da spreminjati. Četudi zdaj vem, kaj bi naredila drugače, ne bom nikoli mogla popraviti tistega, kar sem storila.
Zato sem si kupila zvezek, v katerega sem lahko zapisala svoje ideje, zgodbe ali pesmi. Saj papir prenese vse resnice, ki človeka bolijo. Pa da ne bi mislili, še zdaj marsikdo odide od mene, ker ne prenese resnice in iskrenosti. Ampak imam se preveč rada, da bi drugim dopustila, da me ljubijo manj, kot ljubim sebe. In če mi ne zmorejo povedati resnice v obraz, je bolje za vse, da se pač ne družimo preveč.
Pogovori s starši, o čisto vsem, kar mi takrat pade na pamet, ki se zavlečejo tudi dolgo v noč, so nekaj krasnega. Zelo jih cenim in so zame nekaj, s čimer rasem. Psu posvečam čas, ki bi ga mimogrede posvetila drugim stvarem, ampak se mi zdi tako prav. In vsakič, ko sestrica navdušeno vpraša, kdo se bo igral družabno igro z njo, krepko premislim, če res nimam časa. Saj je zame neprecenljiv čas z njo in res uživam ob otroških zamislicah ter njenemu navdušenju nad stvarmi. Hvaležna sem, da jo imam. Hvaležna sem, da imam takšno družino in peščico ljudi, ki so mi blizu. Hvaležna sem za človeka, ki se me nikoli ne boji pogledati v oči ter mi povedati, da sem lepa.
Neskončno sem hvaležna. Pa tudi srečna. Saj vsak trenutek poskušam izkoristiti, vse si želim izkusiti in storiti. Vsaka malenkost me veseli, saj vem, kako bi bilo, če je ne bi imela. In nikoli več si ne bom dovolila, da bi pozabila verjeti v tisto, kar imam rada.
