Peter Krkoč je pevec skupine Skalp in glasbenik, ki dela v marketingu, kjer je ustvarjalnost ena od najpomembnejših vrednot. V delo poskuša vrniti zabavo, a hkrati obdržati tudi pravo mero resnosti. Tudi to je svojevrstna umetnost.
Peter, v vašem življenju se prepletata resno delo in hobi. Kje najdete meje med njima?
Pri meni je oboje resno. In hkrati sem dolgo časa oboje jemal preveč resno. Del mene je v zadnjih letih skušal potlačiti dejstvo, da sem v vsem tem zaradi veselja. V osnovi sta moja služba na Saop, kot tudi moji Skalpi ustvarjalni področji. Tako v širšem smislu ni veliko meja med njima. Edino kar ločim je to, da ko sem v službi, se posvečam njej, ko sem pri Skalpih, se posvečam njim.
Kako pomembna je za vas zabava pri delu?
Delam v marketingu, kjer je kreativnost ena od najpomembnejših vrednot. In nič ne ubije kreativnosti bolj kot pretirana resnost. To zdaj vem, ker sem se zadnjih par let šel igro resnosti, da bi dokazal, kako predan sem podjetju. Ker saj veste, tisti, ki se zabavajo v službi, se v očeh resnih poslovnežev ne trudijo dovolj. Tisti, ki jamra nad problemi pa je globoko zaposlen in se resno ubada z rešitvami. Tako sem mislil in se na začetku trudil, da bi bil resen. Sčasoma pa se ni bilo treba več truditi in sem postal preresen za svoj poklic. Sedaj poskušam vrniti zabavo v službo in v glasbo. Kljub temu pa nameravam obdržati, zaradi splošnega ravnotežja, tudi pravo mero resnosti.
Kdaj se je zgodil magični premik oziroma ste opazili, da se vam je življenje izboljšalo?
Spoznal sem, da je življenje uravnoteženo. Kolikor je veselja, toliko je solza. To me je več let jezilo. Čustvene ekstremiste, kot sem sam, čaka ekstremno veselje in ekstremna žalost, ekstremna evforija in ekstremna “depresija”. Ampak za vsak problem obstaja rešitev. Kdaj se bo situacija razrešila, je odvisno od volje in potrpljenja. Vseskozi sem bil ponosen, da sem Superman, ki zmore nadnaravne pogoje dela po 13 ur dnevno za službo, ob tem vsak dan 4 ure vožnje pa še promocija novega albuma, intervjuji po vsej Sloveniji, sestanki za nove videospote, koncerti, po katerih si utrujen še najmanj dva dni, in ob tem seveda še pomoč raznim znancem. Naj potrebujejo novo spletno stran ali svetovanje glede promocije podjetja. Seveda, ni problema, jaz to znam, v tem uživam. Pa pomoč na tastovi kmetiji. In ne nazadnje kdo bo pomagal ljudem v stiski, če ne jaz, ki imam toliko izkušenj že iz reševanja lastnih težav. Tudi to zmorem. Pa še družinski človek, športnik, pisec scenarijev, občasni dežurni trubadur … in seveda športat na polno je treba za zdravje … Preveč se je nabralo.
Moral sem narediti več premikov. Telo me je učilo. Leta 2009 sem pod vplivom alkohola uničil enega večjih koncertov. Rokenrol pač. Zletel sem z dvometrskega odra in še pred tem preklel 2000 ljudi pod sabo. Ta dogodek me je prizadel in alkohola od tistega dne ne pijem več. Nisem se trudil prekiniti, ampak tako je bilo. Slabost te zgodbe pa je bila, da brez opoja nisem znal več odklopiti glave in sem se ob vseh naštetih opravilih psihično izčrpal. Zato sem svoje telo najprej preslepil z litrom kave na dan. Ko ni bilo dovolj, sem dodal energijske pijače. Pa seveda sladkor, sladkor, sladkor v vseh možnih oblikah. Juhej! Spet smo na adrenalinu in polni energije. Vsaj nekaj časa. Telo in razum sta potrebovala počitek, substance pa so ju slepile, dokler ni pomagalo več nič in sem postal razvalina na pogorišču izgorelosti. Žena je bila tista, ki mi je pokazala ogledalo in me postavila pod hladen tuš. Uredila mi je stik psihiatrinje, s katero sva začela sistematično preobračati tiste vedenjske vzorce, ki me vozijo v izgorelost. Ni bilo magičnega premika čez noč. Na dno sem prišel in sedaj se učim, kako navzgor.
Verjetno se niste rodili z modrostjo umetnosti zadovoljnega življenja, temveč se je zgradila skozi čas. Kateri dogodki so pripomogli?
Modrost je umetnost, ki se je učimo. Poznam veliko teorije, kaj in kako bi moral delati, da bi bil zadovoljen v življenju. In ta teorija se polagoma useda vame. Vsaka premagana težava nam dolije kanček modrosti. Pri iskanju zadovoljstva v življenju smo ljudje res hecni. Imam vse materialne, fizične in čustvene pogoje, da bi bil zadovoljen. V teoriji bi se lahko v tem trenutku odločil, da bom zadovoljen in bi bil. V praksi pa po vsakem dosežku, želim še več. Pogosto ni časa, da bi se ustrezno veselil ob dosežkih, saj delam po več stvari hkrati, in ker preostali del celote še ni narejen, v resnici nikoli ne dosežem vrha. V zadnjem času se skušam veseliti malih zmag in pogosto tudi naštevam, kaj vse mi prinaša veselje v življenju. Želim si, da tako razmišljanje postane del mene.
Če bi lahko danes samemu sebi napisali pismo in si ga poslali na svoj domači naslov za svoj 15. rojstni dan, torej v preteklost – kaj bi zapisali?
Tako bi pisalo: “Peter, drži se. Vse bo v redu. Vse je že v redu.” Zavedam se, da je življenje polno dobrega in hudega. Zato 15-letnemu Petru ne bi napovedal niti ene bližnjice ali obvoza mimo težav. Prav tako ga ne bi poskušal posvariti pred tem, kaj konkretno se bo zgodilo v prihodnosti. Dobro ga poznam tega Petra. Poznavanje prihodnosti bi ga še bolj obremenilo. Seveda bi ta mladi Peter želel vedeti, kakšna bo prihodnost, pa vseeno bi mu odpisal, da je v prihodnosti vse v redu. Ker tudi je. Ko gledam na svoje življenje z distance časa, vidim, da ni, da noben trenutek ni bil samo dober ali samo slab. Je samo trenutek. To me pomirja. Mladega Petra bi pomiril, da ne bo dobil nobene preizkušnje, ki je ne bi bil zmožen prestati.
Kako si pomagate takrat, ko se nagrmadi preveč skrbi, slabih misli in slabega počutja? Kako si odpočijete in kako si naberete novih moči?
Včasih še poskušam po stari navadi izsiliti, da bi vse težave razrešil naenkrat in rinem z glavo skozi zid. Nato pa se zavem, da so skrbi le stvar pogleda. Opažam, da podobne skrbi, kot jih imam sam, nekateri ljudje vržejo čez ramo, drugi pa jih meljemo dneve in noči. Že to preprosto zavedanje, da različni ljudje, različno razmišljamo o istih stvareh, me pomirja. To pomeni, da lahko tudi jaz spremenim mišljenje. V trenutkih slabega počutja se izzivov najraje lotim na fizični ravni in šele nato preidem k razmišljanju. Če nisem povsem izgorel, grem hodit ali teči na svež bohinjski zrak. Če pa že tako globoko zabredem, da telo ne zmore več, poiščem zares miren prostor in pri miru sedim z zaprtimi očmi po eno uro ali več. Vse dokler nisem zares pomirjen, se ne premaknem, niti če me srbi nos. Na začetku te meditacije misli švigajo tako silovito, da bi se najraje pregrizel od neugodja. Čez kakih 20 do 30 minut pa nastopi mir. Takrat se lahko pogovorim s samim sabo na čisto drugi ravni. Na dan pride modrost, ki presega fizično.
Načrtujete svojo prihodnost ali ste človek trenutnega navdiha?
Sem človek trenutnega navdiha, ki se je naučil, da je v določenih merah modro načrtovati prihodnost. Mera, ki določa koliko načrtovat, je veselje. Vse dokler me snovanje ciljev za prihodnost veseli in motivira, jih pustim živeti. Ko me začnejo pretirano obremenjevati, zamenjam pogled nanje ali pa zamenjam cilje.
Kako razumete poziv akcije »Ustavi se!«, kaj vam osebno to pomeni?
Za začetek: Ta slogan je izreden. V prvi vrsti je dovolj preprost, da ga razume vsak. Če sem vas prav razumel, nas je v Sloveniji 72 % takih, ki bi se morali ustaviti. Večina. Torej je po vseh teh krizah končno čas, da skupaj spremenimo miselnost, da je deloholizem vrednota. Družno se ustavimo reševati svet in dokazovati, da smo nadljudje. Trenutno en drugega priganjamo v nove ekstreme, a s kakšnim ciljem? Več denarja? Več pohval? Več avtoritete? Na koncu dneva se vprašam … zakaj to delam? Ker verjamem, da bom zaradi denarja, pohval in avtoritete srečen. Zaenkrat ne kaže tako. Obstaja bolj enostavna pot do sreče. Ustavi se! Naredi nekaj samo zase. Ali sploh še ločiš, kaj delaš samo zase in kaj zato, da te bo družba oboževala na socialnem omrežju? Akcija “Ustavi se!” je ena koristna pobuda, saj ponuja priložnost, da skupaj dokažemo, da je človek bolj produktiven, ko je spočit. Z veseljem se vam pridružujem – po svojih najboljših močeh.
Vabljeni k poslušanju:
Besedilo lahko poslušalec dojame kot še eno, povsem preprosto in opogumljajočo himno Skalpov. Kdor pa stopi malenkost bližje avtorju besedila, vokalistu Petru Krkoču, hitro zasluti težo odpetih besed. V pesmi »Vse se odpre« se dotakne osebne izkušnje z izgorelostjo, ki je v moderni družbi tabu. Ker Peter v tekstu pošlje svojo pamet na dopust, se je odločil, da posnetke za nov singel posname na potovanju z družino.