Kaj bi me ta trenutek najbolj osrečilo?
Morda to, da bi se zmogla ustaviti brez trohice slabe vesti. Ker … joj, ampak čisto res – ves čas me nekaj čaka, ves čas je nekaj, kar bi terjalo mojo pozornost, moje delo, mojo skrb, moje prijateljstvo … A vendarle vsak dan doživim ali si naredim kaj, kar me osreči. Znam najti stvari, ki mi pogrejejo srce – naj bodo lepi oblaki, čudovite barve na nebu ali listih dreves, pa moja hči z iskrivimi zamislimi ter dejanji in nasmehi ljudi.
Zadnje čase se trudim, da se nasmehnem čim več ljudem. Trgovki v trgovini, sotrpinom, ki z mano čakajo na poseg pri zobozdravniku, mimoidoči gospe ali gospodu, nekomu, ki živčno trobi v avtu. Velikokrat dobim nasmeh nazaj. In četudi ga ne, pa kaj, imam jih toliko, svojih nasmehov, da jih lahko povsem nesebično podarjam naokoli. Vsak, ki mi vrne nasmeh, mi moje nasmehe pomnoži z 10, zato jih res ne bo nikoli zmanjkalo.
Ste že uganili, s čim bom jutri osrečevala ljudi, ki bodo del moje poti, četudi samo za kratek trenutek, ki ga nasmeh v hipu razširi?
