“Najlepša jutra so zjutraj,”
je zapisal Ivan Volarič Feo.
Drži, edini njihov problem pa je še vedno ta, da so zjutraj. Zanimivo, kako pomembno se zdi skozi prizmo prebranega na družbenih omrežjih zgodnje vstajanje. Tale vstaja ob 4h, oni ob 5h, tisti šele ob 6h! Nihče od njih pa ne pove, da gre (upam!) vsak večer s kurami spat.
Tako pač je – lahko vstajaš ob 4h, a le, če zasedeš svojo spalno pozicijo ob osmih zvečer. Le tako si lahko zares odpočiješ. Z dolgotrajnim (pre)zgodnjim vstajanjem, ko si telo ne odpočije in duša ne ve, ali je v peklu ali v vicah, ker v nebesih zagotovo ni, si lahko naredimo veliko več škode kot koristi.
Ne moremo krasti ur dnevu na račun nočnega počitka. Ne gre, nismo tako narejeni, kot mi bodo prikimali tisti, ki so prebrali knjigo Zakaj spimo avtorja Matthewa Walkerja ali jih nasploh tema spanja zanima, tako kot mene.
Danes sem vstala ob 6.30*. Moja idealna jutra so tista, v katera se zbudim brez nadležnega cingljanja, počasi opravim pet tibetanskih vaj pomlajevanja (ne vem, če zares pomlajujejo, se mi zdi, da nič bolj kot čudežne kremice v drogerijah), se opomnim, za kaj vse sem hvaležna in si pripravim sveže zmleto kavo ter stopim v nov dan z vsaj nekaj minutami prebiranja knjige ob kavi. Odpravim se pod tuš in nadaljujem s pripravo seznama najpomembnejših stvari, ki jih želim v tem dnevu narediti in se lotim najpomembnejše.
Šele kakšno uro kasneje je čas, da dovolim zunanjemu svetu, da se me dotakne. 
Pregledam elektronsko pošto in sporočila v družbenih omrežjih in – hej! – ni več jutro!
*Pravkar smo prestavili uro na zimski čas, moje telo pa je še na poletnem. 
