Zgodba: Vlasta Č. Krofič za Natečaj: #ustavise in napiši
Brskam po spominih in odstiram zaprašene podobe.
Bosa tečem po travniku. Skrivam se v visoki travi, svobodna kot metulj, srečna kot pikapolonica. Občudujem mravlje, ki v urejeni koloni hitijo proti mravljišču. Slišim šepet vetra, šelestenje trav in brenčanje čmrlja. Duham zemljo in rastline. Lovim sončne žarke. Kot goba vpijam nova doživetja. Vse je skrivnostno, vznemirljivo, brezčasno.
Odraščam.
Pri enajstih sem odrasla. S svojo podobo nisem zadovoljna. Moje telo se spreminja in postaja pretesno. Hormoni me premetavajo, razpoloženje je kot vreme. Občudujem svet okoli sebe. Vsrkavam ga, spoznavam v stikih z okolico. Knjige so moje najboljše prijateljice. Poslušam rok glasbo. S harmoniko v rokah se zlijem v eno. Glasba razveseli srce, pospeši korak, popravi krivice. Pesem, to je dih duše! Učim se iz lastnih in tujih spodrsljajev, jih predelujem in spreminjam v spoznanja.
Zrela.
Zaposlena 24 ur na dan: družina, služba, kariera. Na levi strani pisalne mize je skladovnica nerešenih zadev in na desni majhen kupček rešenih. Obdajajo me odprti fascikli, uradni listi, pred mano pobliskava računalniški ekran, telefon rezko zvoni, s sodelavci si podajamo kljuke. V stresu sem. Ne zavedam se, kako se premikam skozi prostor in čas. Dnevi so rutina. V roki stiskam okrogel jaspis. Gledam – ne vidim. Poslušam – ne slišim. Bolečo hrbtenico zatajim. Spreminjam se, a tega ne opazim niti ne občutim.
V jeseni se sprehodim po opusteli ulici mimo rožnega grma. Sončni žarki ga obsijejo in cvetni listi se usujejo. Obstanem. Zdrznem se. S polnimi pljuči zajamem jesenski zrak in se v trenutku odločim prestopiti z drvečega vlaka na počasnega, takšnega, ki se ustavi na vsaki najmanjši postaji.
Upokojena.
Gledam in vidim svet v paleti mavričnih barv. Poslušam in slišim sosede, sošolce, prijatelje in znance. Nikamor se mi ne mudi. Obujam konjičke iz mladosti. Moje srce se širi v vesolje. Pripravljena sem sprejemati, dajati in se veseliti.
