Poslušajmo svoj notranji glas in se pravočasno ustavimo

Zgodba: Vida D. Kalan za Natečaj: #ustavise in napiši

Hm …. Kje naj začnem, se sprašujem ….

Najprej oče

Mogoče februarja 2008; čas, ko je zaznamoval moj jaz in korenito spremenil moje razmišljanje, mojo voljo, čas, ki mi je zelo koristil – marca 2015, ko sem tudi sama zbolela!
Takrat je moj oče zbolel za najtežjo obliko bolezni Guillain Barre. Bolezen je prišla kot posledica stoje prebolele gripe mojega očeta. Ni se ustavil. Kljub visoki temperaturi je delal. Čez 14 dni pa šok. V nekaj urah so mu odpovedale noge, v popoldnevu mu je odpovedalo celo telo. Že isti dan je bil v umetni komi. Samostojno mu je delovalo le srce, vsi ostali organi so bili priključeni na umetno pomoč. Tako je bilo 4,5 mesecev, ko je bil vsak teden nekajkrat oživljan. Po tem času so ga zbudili iz kome. Seveda je bil popolnoma nepokreten, nesamostojen. Sledila je celoletna rehabilitacija v Soči in potem še 2 leti ogromno vloženega truda, da je ponovno shodil.
V teh treh letih sem intenzivno sodelovala pri njegovem zdravljenju in rehabilitaciji. Zdravnik mi je povedal, da ljudje s tako hudo obliko običajno po nekaj mesecih umrejo, on pa je preživel in celo po treh letih ponovno shodil! In počasi začel opravljat vse funkcije.

Kaj sem se naučila

V teh treh letih se je v mene močno zakoreninilo nekaj dejstev in mišljenj:

Nujno je potrebno poslušat svoje telo in ko to zahteva, da se ustavimo, se je nujno potrebno ustavit!
Nekoč sem rekla: »Edino česar se bojim, je bolezen«. Ta tri leta so to trditev popolnoma ovrgla. Tudi najhujšo diagnozo se da premagat s pozitivno energijo in ogromno volje do življenja. Strah pa je tu le velika ovira na tej poti.
In ja: vedno se najde rešitev in pot Če je še ni, se prej ali slej pojavi.
»NEVER GIVE UP« je postal moj moto in slogan!

Marec 2015 …

V začetku marca sem na desni roki v mezincu začutila mravljince. Zaznala sem jih takoj, vendar sem jih nekako potiskala stran od sebe, kot da jih ni. Še sama ne vem zakaj. Ker so mravljinci vztrajno prehajali na celo dlan v tednu dni pa na celo roko, sem se odpravila k zdravniku. Ta je predpostavljal, da imam vnetje karpalnega kanala in mi napisal nekaj napotnic (na vrsti sem bila v začetku junija) in me poslal delat. Ker pa se je mravljinčenje dvigalo po desni strani trupa in ker sem v 10 dneh svojo desno polovico trupa čutila kot kos zmrznjenega mesa, ker me je ob upogibu vratu naprej tresla elektrika po celem desnem delu telesa, sem se ponovno odpravila k zdravniku. Stanje je bilo alarmantno, vendar se je tega zavedala le moja podzavest, jaz ne, zdravnik pa me ni resno jemal, saj sem bila na pogled »iron lady«. V službi nisem več mogla stipkati nobenega maila, ker me desna roka ni ubogala, vse mi je letelo iz roke in nisem več premogla niti toliko moči, da bi mi v roki še kaj ostalo. Zadnji dan dela 18. 3. 2015 tudi prestave v avtu nisem mogla več premaknit v vzvratno. Pojavil se je strah.

Pri zdravniku sem zajokala, ker me ni resno jemal. Pokazala sem mu vso ranljivost, kar sem jo v tistem trenutku premogla. Še vedno mi ni verjel, da se mi nekaj hujšega dogaja. Povedala sem mu, da če ne dobim konkretne napotnice, da grem v Zagreb. In sem prosila prijateljico, da me pelje zvečer na kliniko Sunce (seveda so mi prej poslovni partnerji uredili večerno uro za pregled pri nevrologu). Ko me je le ta videl, se je zgrozil in naredil nekaj pregledov in rekel: »Vi ste odmah za na urgenco!« In sva se odpeljali nazaj v SLO na urgenco. Tja sem prispela ob cca 22.30 uri. In kakšna sreča: zdravnik, ki je bil dežuren, je zdravil tudi mojega očeta in me prepoznal in se mi posvetil. Takoj me je zadržal v bolnici na nevrološki kliniki. Nekako mi je namignil, da so tri opcije: tumor na možganih, možganska kap ali nekaj s hrbtenjačo.

Sprejeta sem bila na oddelek. Lahko si samo predstavljate, kaj je gospod strah počel v moji glavi tisto noč. Očesa nisem zatisnila niti za minuto. Moji možgani pa so samo mleli in preigravali scenarije, kaj bo z otroci, kaj mi je, kako bomo stanovali v hiši, če ne bom več hodila, kaj če umrem, … Skratka GROZA. Poleg strahu, sem še čutila, kako se mi mravljinci širijo tudi po nogah navzgor in dejansko nisem vedela kaj bo zjutraj.

Na srečo so me takoj zjutraj vzeli v »intenzivno obdelavo in pregledovanje«, da so že naslednji dan ugotovili, kaj mi je in nevzdržno stanje začeli zaustavljati s koktejlom v žilo in raznobarvnimi tabletkami.

Ne boste verjeli: ko mi je zdravnica povedala diagnozo transverzni mielitis, sem bila presrečna, čeprav v resnici nisem sploh vedela, kaj to pomeni. V tistem trenutku sem se poslovila od strahu. Prav tako, sem imela ves čas pred očmi svojega očeta, ki je premagal skoraj nemogoče. Izkušnja z neusahljivim virom pozitivne energije! Zdravnica me je res čudno gledala, ker sem ji rekla: »še dobro, da je samo to, vzela si bom čas, da se rehabilitiram in postavim nazaj!« In sem se.
Po 14 dneh bolnice, sem odšla domov z diagnozo CIS MS. Trdno odločena, da bom z njo dobro shajala, čeprav so mi vsi govorili, da mogoče pa to ni to in naj se ne sprijaznim prehitro. Pogledala sem sama sebe v ogledalo in se sama s seboj dobro pogovorila. Bistvenega pomena je bilo, da sem sprejela prav vse, kar mi je bilo namenjeno!

Popolnoma sem spremenila način življenja

Živim drugače:

Če zbolim, dovolim sama sebi, da odležim in da sem bolna in ne hitim na delo.
Delam le po 4 uri, čeprav sem bila pred tem na vodstveni poziciji, polno vpeta v posle.
Ne nalagam si dodatnega dela ali pridobivanja znanja, ki bi mi bilo lahko breme (študij, ki sem ga ravno začela na fakulteti Doba, sem opustila).
Telovadim. Redno. Zmorem več, kot kdaj koli prej.
Pazim na hrano in na število obrokov.
Počivam, kadar to potrebujem.
Delam, kar me veseli in ne kar drugi pričakujejo od mene.
Prosti čas preživljam s pravimi prijateljicami in prijatelji ter družino.
Postavljam meje kdo, kje in do kam. Bolezen mi je dala moč, da se zmorem branit.
Predvsem pa poslušam svoje telo in alergijo dobim, ko me tisti, ki bi mi morali prisluhnit, ne prisluhnejo (Halo … bolezenski znaki so resna stvari in res ne vem, kdo bi si jih ustvarjal v glavi).
Strahu ne dovolim, da me obiskuje, ker za vsako težavo se najde rešitev! Vedno!

Bolezen v 3 letih ni kaj dosti napredovala, čeprav »okostnjaki še vedno padajo iz omare«. Ampak to je sedaj del mene, del mojega življenja. Trenutno je v remisiji. Ni mi hudo. Če se ozrem nazaj menim, da je bila to edina možna pot; pot, da narava zaustavi moj začaran krog nenormalne količine obveznosti in dela, saj sama nisem zmogla prekiniti tega začaranega kroga, čeprav sem želela, saj sem se zavedala, da pretirana količina vsega, pelje v prekomerno izčrpavanje.
Hvaležna sem za to negativno izkušnjo, ki mi je prinesla precej bolj kvalitetno življenje, kot sem ga imela pred boleznijo. Čudno se sliši, vendar resnično!

In še nasvet za vsakega izmed vas

Ne bojte se! Nikoli ne obupajte! Poslušate svoj notranji glas in se ustavite, ko ti le ta to veli! Ljudje zmoremo vse, če je le volja in ta mora bit, ker življenje je v resnici lepo in edinstveno! Uživajte ga v vseh razmerah in okoliščinah! Tudi na valovih!

Svojo zgodbo delim, ker želim nadaljevati verigo deljenja moči in volje, ki se je začela pri mojem očetu! Upam, da se bo kdo priključil na moj vir energije in uspel ter delil naprej! Hvala!