Minevali so dnevi, tedni, meseci, in se kopičili v leta. Še vedno jo vidim pred seboj, najstnico, ki je, raje, kakor za učbeniki, sedela s knjigo v roki in potovala po njej neznanih svetovih. Knjige so jo vodile na poljane, kjer je tudi sebe videla ljubljeno, sprejeto in uspešno. Nežno, krhko, sanjavo dekle, je svoje srce izlivalo na papir. Papir ni oporekal njenim kipečim čustvom, njeni bolečini, njene solze ga niso motile; bil je njen prijatelj in zaveznik. Skupaj sta ustvarjala trden in nedotakljiv sanjski svet.
Vrtinci brez izhoda
Ljubezen. Pogosto je razmišljala o njej in si na vso moč želela razvozlati pomen te, tolikokrat uporabljane besede. Besede, ki nenehno valovi na morju našega življenja; ki je tako blizu, da se ves čas dotika našega srca, celo tedaj, ko smo ga obdali z navidez varnim obzidjem. Besede, ki jo na trenutke odnese v neznano daljavo in postane le slutnja tam nekje daleč za obzorjem… Svet odraslih je tolikokrat vtisnil temne madeže v mozaik njene idile. Ni mogla razumeti, zakaj se ljudje prepirajo, zakaj se tako zelo ranijo; zakaj toliko obsojanj in toliko krivic v imenu neke, največkrat zlagane pravičnosti, ki vzvišeno brizga svoj strup na vse, kar ne ustreza njenim merilom.V dolgih nočeh so tihe molitve gradile njeno vero in zaupanje.
Toda, svet odraslih jo je kakor vrtinec posrkal vase. Ni vedela, kdaj in kje je življenje obstalo. Ni vedela, kdaj so njene mladostne sanje izgubile sijaj in postale le še podrti gradovi iz mivke v davno pozabljenem peskovniku. Vprašanja brez odgovorov so se vrstila, medtem, ko je z okrvavljenimi rokami grebla med razbitimi koščki njene ljubezni, za katero je nekoč verjela, da bo premikala gore. Realnost je nezadržno rušila visoke zidove njene sanjske utrdbe, ko so v njeno srce nalivali strup celo tisti, ki so se razglašali za verne, duhovne, razsvetljene pravične, na svojih ustnicah pa so nosili kletev in sejali bolečino. »Ne,« je tiho šepetalo njeno srce, »ne maram takega Boga; takega, ki živi odmaknjen, v varnem zavetju cerkvenih zidov in se na oni strani zaprtih vrat, za njim izgubi vsaka sled.«
Vanjo je boleče zazijala resnica, da ne zmore premikati gora. Da ne more »premikati« drugih. In, da, pravzaprav, ne zmore več premakniti niti same sebe. Grenčica žalosti, jeze, razočaranja, strahu in drobci cinizma, je kakor podivjan tornado, pred seboj podirala vse, v kar je verjela. Bila je tujka sama sebi; marioneta v gledališki igri, ki je ni režirala sama. Ujeta v zemeljsko bit, se je počutila kot komet z neznanega planeta in med množico ljudi je vse bolj osamljeno odmeval njen korak. V trenutkih, ko niti noč ni več prinesla odrešitve in ni več znala prešteti žebljev, zabitih v ograjo svojega srca, je upala, da so vse le grde sanje. Rotila je življenje, ne več prepričana, ali jo sploh sliši, naj jo ponese čez to deročo reko, da je ne pogoltnejo razpenjeni valovi. Njena duša je neslišno kričala po novem jutru.
Jutra so rojevala hrepenenje
Nova jutra so prihajala in z njimi se je vedno znova rojevalo hrepenenje. Govorili so ji, da je tam nekje drugačno življenje; ji dopovedovali, da je na koncu tunela vedno luč, toda njeno srce je prekrivala noč, in v noči je tako zelo težko verjeti v svetlobo. Še naprej je hodila po ozki brvi med resničnostjo in sanjami, med bolečino in neizmernim hrepenenjem. V enem od takih trenutkov, ko je vse v njej umiralo, je v iskanju tiste zadnje, odrešilne bilke, za katero se bo lahko oprijela, s knjižne police vzela Sveto pismo, ki je tam že leta počivalo nedotaknjeno. Naključno ga je odprla in zamaknjeno strmela v črke pred seboj:
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.«
Čutila je, kako med ruševine sesutih sanj vstopa nekaj novega, nekaj svetlega. Hlastno je brala naprej, čeprav je skozi solze komajda še videla črke. Nobena stvar, noben človek doslej, ni pred njo postavil tako mogočnega ogledala. »Sem mar jaz takšna?«, se je spraševala. »Ali pa to le pričakujem od drugih, medtem, ko je moje srce zastrupljeno z jezo, zamerami, tihim sovraštvom in bolečino? In ob vsem tem tudi jaz živim v iluziji, da sem boljša od drugih???«
Spoznanje je rodilo moč
V sebi se je sesedla. Vse sodbe in obsodbe so se stopile. Vsa zaverovanost vase je izpuhtela. Trenutek, ki ga ni nikoli pozabila in ki se ga je poslej spomnila vsakič, ko je kaplja strupa kanila na njeno srce. Spoznala je, da je ljubezen izbira; da vojna vedno rodi le novo vojno in da je v polnosti odgovorna za svoje misli, besede in dejanja, ne glede na to, kaj so ji storili drugi; da ima sleherni trenutek možnost odločitve, kako bo ravnala, kako se bo odzvala. Bilo je dovolj, da je v sebi začutila novo moč.
»Odpravila sem se na pot. Kot živ mrlič, utrujena od lastnih zmot, odšla na tisto dolgo, samotno potovanje, kjer le srce je tvoj sopotnik in daleč za teboj ostane vse zunanje«,
je zapisala.
Po dolgih letih, ko je na tisoče lepih misli v njej zamrlo, je svoja občutja ponovno začela prelivati v stihe in skozi okno duše se je pred njo začela risati mavrična pokrajina neke oddaljene sreče. V njej je sijalo sonce. Na prostranih travnikih poezije, si je dovolila čutiti. In tam, tam je skozi utrujene oči uzrla podobo tiste male deklice, ki je čakala na njen objem. Odklenila je zlato kletko davno zakopanega spomina, pred katerim je, polna groze, strahu in brezupa, toliko časa nevede bežala. Ni je več mogla prezreti. Mala deklica, sinje modrih oči, v katerih so se lesketale solze, je stala pred njo, na prašni makedamski cesti njenega otroštva, kjer je med vejami jablane gradila svoje gradove prihodnosti, tkala pravljični svet, v katerem dobro vedno zmaga nad zlim in zvesto gojila te idilične podobe, ker je le v njih opoju lahko preživela. Objela je to deklico, objela tako močno, da je lahko slišala njen, že skoraj zamrli krik: »Dvigni me iz groba preteklosti! Dvigni me, preden bo luč v mojih očeh za vedno ugasnila!«
Boječe je stisnila malo dlan v svojo, odvrgla blatne čevlje bolečine in bosih nog stopila med dežne kaplje. Ostre konice preteklosti so se zaoblile v eno samo hvaležnost za vse izkušnje, ki so jo skozi bolečino, v ljubezni – prebudile.
Iz zlate kletke so nastali stihi
V meglici prebujajočega jutra
ptički brezskrbno žgolijo svojo pesem;
Tako zelo spokojno mirno je;
le svetlikajoče kapljice na vejah
šepetajo o nočnem neurju.
Dovolj tiho, da še lahko slišim pesem svoje duše.
Rojeva se nov dan.
Ves lep, svetal in samemu sebi dovolj poseben,
da ne sprašuje po včeraj
in ne dvomi v jutri.
Ne preklinja nad polomljenimi cvetovi,
ne krči se v strahu,
ne trepeče pred slutnjo neznanega.
Predano se prepušča
sramežljivim žarkom vzhajajočega sonca
in se hvaležno razpira novemu.
Globoko vdihnem svežino novega jutra,
vso težo današnjega dne v naročje zelenih trav položim.
Nevihta je oprala nebo.
Solza je očistila moje srce.
Zapisala: Mojca Žugman