Pa sem se ustavila! Pravzaprav sem sedla za računalnik z željo, da v enem kosu, brez motenj, osredotočeno in iskreno napišem to, kar mi leži na duši. Poskušam biti iskrena sama do sebe, pa naj se to sliši še tako narejeno, klišejsko.
Ko razmišljam o pobudi in o celotni akciji Ustavi se!, ki dobiva vedno večji pomen in dimenzije, si želim in upam, da se nas bo vseh dotaknila. Da bomo počasi, a vztrajno pričeli spreminjati svoje navade, ki se manifestirajo skozi nekontrolirano drvenje skozi življenje in neprijetne, včasih celo uničujoče posledice, ki jih to prinaša.
Hlastanje, ne osredotočenost, pehanje za cilji, ki si jih sploh nismo samo postavili, pogled okolice, neprizanesljive vrednostne sodbe…. To se zrcali na nas : strah, nelagodje, občutki krivde, nikoli biti zadosti dober.
Na kateri točki se skriva past?
Se vprašam, do katere mere smo si za tak način življenja krivi sami. Na kateri točki mi sami nismo dovolj odločni in se ne poslušamo dovolj. Kje smo se podredili tej nevarni hitrosti in omniprezentnemu načinu življenja, ki od nas zahteva vedno več vsega (dokazovanja, učinkovitosti, realiziranih ciljev, poslušnosti, zadovoljevanja pričakovanj drugih), dokler se zvečer kot preluknjan balon ne sesedeš in ne slišiš več ptic na vrtu, ne slišiš več pravega utripa življenja okoli sebe.
Naj ilustriram eno takšno stresno in naporno obdobje, ki ga preživljamo zdaj. Prepričana sem, da se bo marsikdo prepoznal v tej zgodbi. Reče se ji matura, zrelostni izpit, ki to pravzaprav ni več, je pa tekma s časom, znanjem in točkami. Metrični sistem, kjer je vsaka dosežena točka ključnega pomena za naprej! Več kot imaš točk, večje so tvoje možnosti, da se boš vpisal na fakulteto, ki si jo v fazi prijave navedel na prijavne obrazce. Pričakovanja so velika, realnost pa takšna, da rezultat, dosežen na maturi, ni odvisen samo od znanja, ampak še od kupa okoliščin, ki jih dijaki manj nadzorujejo.
Mojo maturantko komaj kaj vidim. Čeprav je doma, je na nek način odsotna, osredotočena na študij (kar je čisto OK) in seveda zelo odsotna iz našega skupnega življenja. Ta teden ima ustne izpite in stiska je popolna. V kratkih epizodah, ki jih nameni komunikaciji z nami, poslušam abotne zgodbe skrajno zbirokratiziranega sistema. Na primer, na pisnih izpitih je prepovedano, da ima steklenička z vodo nalepko (potrebno jo je odstraniti), šolski inšpektorji obiskujejo šole in z metrom preverjajo, ali dijaki sedijo dovolj narazen, seznam ustnih izpitov je objavljen na oglasni deski šole in ne na intranetu šole (a smo res v 21. stoletju?) in še bi lahko naštevala.
In potem se naseli strah, ki gloda. Kaj pa, če mi ne bo uspelo zbrati dovolj točk? Kaj pa, če bo potreben kompromis med željami in realnostjo, merjeno v točkah? A bo kdo razočaran? Ona ali mi?
Poiščem navdih in najdem rešitev
Sama s sabo se dogovorim za nekaj osnovnih pravil, ki jih bom upoštevala in s tem poskušala olajšati stisko. Nasvetov se običajno naposlušam na francoski spletni strani/blogu (na tej točki ne morem iz svoje kože) „Spremeni svoje življenje“, kjer osebnostna trenerka Clothilde Dusoulier s serijo podcastov pomaga reševati dileme in stiske.
Poučen in uporaben je triptih podcastov na temo sprejemanja, v njih nam pokaže, kaj velja storiti oziroma na kakšen način se lotiti situacij, v katerih imaš občutek, da jih ne obvladuješ. Ker imaš takšen občutek, se nanje seveda odzivaš na napačen način. Vse skupaj vodi v konflikt in morda celo agresivnost. Sprejeti dejstvo oziroma se sprijazniti z neko situacijo seveda ne pomeni poraza ali celo vdanosti vanjo oziroma podreditve. Po analizi okoliščin določene situacije velja oceniti, na kaj imamo vpliv, kaj nadzorujemo in česa ne. In tudi okoliščine, ki jih ne nadzorujemo, lahko spreminjamo. Vse je odvisno od tega, na kakšen način se bomo nanje odzvali, koliko pozitivne energije bomo vanje vložili in na ta način vplivali nanje. Pomembna etapa na tem potovanju je tudi osvoboditev od čustvene odvisnosti. Na tej točki imam v mislih predvsem ta nenehni pogled drugih in vrednostne sodbe, na katere nismo imuni in se nas seveda še kako dotaknejo. Odmik od tega ni enostaven, velja pa poskusiti in slediti svojim odločitvam, svojim ciljem.
In če se vrnem na mojo maturantko : vprašala sem se, kaj si pravzaprav želim zanjo? Želim si, da bi bila srečna in izpolnjena. Želim si, da bi delala stvari, ki jo veselijo in ki jo bodo notranje izpolnile. Želim si, da bi v svojem poklicu uživala! Je kaj narobe s tem, da jo zanima več stvari? Je nujno, da se sedaj odloči? Za naš šolski sistem vsekakor! In kaj potem, če bo v prvem letu študija poskusila nekaj, pa se ne bo izkazalo kot dobra izbira? Nič hudega, bo pa poiskala kaj drugega.
Želim vam povedati, da sem dosti bolj mirna. Rezultati mature bodo znani sredi julija. Ne obremenjujem se več s stvarmi, na katere nimam vpliva, odpiram pa druge možnosti za naprej, za katere ni nujno, da so napačne. Spoštovala bom odločitve moje maturantke, pozabila bom na metriko, bolj me zanima vsebina.
In ko so me kolegice zadnjič v pisarni vprašale, če se sploh kdaj ustavim, sem se zamislila. Ja, ustavim se, čeprav je to občasno (kljub treningu) povezano z občutki krivde. Ustavim se in uživam v stvareh, ki jih rada počnem in v odnosih, ki jih tkem z okolico, predvsem s svojo družino.
In Anja, tole pisanje je bilo pravi užitek in blagodejno deluje na moje današnje počutje!
direktorica Studia Marketing