Vrvež ob vpisu na fakulteto je obetal najbolj burno obdobje mojega življenja. Od takrat sem želela vedeti, kje na družbenem zemljevidu se nahajam.
Od daleč sem v množici novih sošolcev zagledala na videz všečno študentko, rjavolasko, ki so ji kodri svobodno plapolali čez obraz. Ko sta se najina pogleda srečala, sem krčevito padla v globino njenih sinje modrih oči. Tistikrat se še nisem zavedala čemu vanjo strmim daljši čas. Splet okoliščin je nanesel, da je kasneje ravno ona pristopila h gruči sošolk, ki smo se poznale že od prej. Po njeni vehementni predstavitvi se mi je rodila misel, da je privlačna. Saj ženska lahko za žensko reče tako, kajne?
Od takrat smo se v enaki zasedbi družile po vsakodnevnih obveznostih, sedele ure na kavi, kjer smo razpredale o problemih socialnega dela, kot se za ta študij spodobi. Vmes smo prehajale na osebno raven, ko sem srkala vase vsako njeno besedo. V mislih sem jih ponavljala v svojem prostem času, kar se je zavleklo dostikrat v noč. Poskušala sem odgnati te misli, ker si jih nisem znala čisto razložit, a so prihajale kot bumerang nazaj.
V tem času sem si prvič priznala ozadje tega intenzivnega razmišljanja in si dopustila misel nanjo. Z lahkoto sem se zavrtela v predstavi najinih teles, ki sta tesno drugo ob drugem, spojeni z usti, prepleteni s prsti, usklajeni v dihu. Zaspala bi tako, sem pomislila, ko sem se prebujala z mislijo o njej. Računala sem, koliko možnosti imava, da imaginarne misli preidejo v realnost.
Zaradi čustvene preobremenjenosti sem se v tem obdobju nekajkrat onesvestila, čeprav fizičnih razlogov za to ni bilo.
Nekaj časa je minilo, da sem uvidela, da je moje razmišljanje povsem homoerotično. Istospolno usmerjenost sem sprejemala pri drugih, a zase bi mi bila ta identiteta nenavadna. Vendar resnice o sebi še vedno nisem poznala. Na čisto osnovno vprašanje »sem ali nisem?« sem si želela pravilno odgovoriti čimprej – z naraščajočo željo, da bi tudi ona čutila podobno.
Iz njenih besed sem zaznala podobno razmišljanje in reakcije mojim, zato sem se še bolj vrtela v krogu ugibanj in upov. Posledica je bila, da sem se začela izogibati študijskim obveznostim, čeprav sem bila na splošno dobra študentka. Študijske teme so se pogosto dotikale moje osnovne problematike.
Navkljub zaprtosti v svoj notranji svet sem ugotovila, da sama ne najdem rešitve, zato sem morala iskati rešitve izven sebe. Najprej pri kolegicah s fakultete, ki so mi potrpežljivo želele pomagat, kasneje tudi v nevladnih organizacijah, kjer so bili razumevajoči, a mi žal kategoričnega odgovora niso mogli dati. Bila sem še bolj nepotešena v svojem čustvenem svetu, v katerem ljubezenskih čustev nisem mogla izživet. Veliko sem se ukvarjala s športom, hodila po hribih sama, da bi pozabila, a sem s tem le ublažila svojo agonijo pri iskanju identitete.
Na septembrsko noč pred začetkom tretjega letnika sem se zopet sama za nekaj dni odpravila v hribe. Ponoči sem se tesnobna zbudila iz sanj in ker me je obdajala čista tema, je bil občutek izgubljenosti še večji. Bila sem prestrašena ob misli, da jo bom z novim študijskim letom spet vsakodnevno srečavala. Ob tem sem se počutila popolnoma odtujena do sebe.
Ni šlo drugače, kot da sem poiskala zdravniško pomoč. Ostala sem v bolnici.
Naslednje jutro sem kljub občutku zmedenosti varno prispela domov. Začutila sem, da potrebujem zdravniško pomoč. Oče, ki je le okvirno poznal moje težave, se je odzval z jezo, a me je na moje vztrajanje vseeno odpeljal v bolnico.
Zdravnica na sprejemnem oddelku se je že na začetku pogovora postavila avtoritativno nad mano. Z rezkim glasom mi je zastavljala vprašanja, ki niso bila povezana z mojimi težavami. Niti slučajno nisem bila zaljubljena v svojega očeta ali bi kadarkoli mislila na samomor. Še toliko bolj sem bila osupla, ker sem si v teoriji predstavljala povsem drugačen zdravniški pristop. Ni mi bilo jasno, kaj je namen take terapije, bila sem le še bolj zmedena – kot bi zopet z glavo udarila v zid.
Posledica moje želje, da poiščem strokovno pomoč je bila, da sem dobila etiketo psihoze, močna zdravila in hospitalizacijo. Bila sem popolnoma otopela, imela sem fizično potrebo le spati. Reševala nisem nič. Notranjo praznino sem zapolnjevala le še z večjo količino hrane.
V času hospitalizacije sem ugotavljala, da morda nisem dovolj samokritična, a vseeno ne ustrezam sotrpinom v bolnici. Na bolnišničnih terapijah sem se trudila, da ne bi zaspala. Ostali so govorili o svojih problemih v zvezi s halucinacijami, jaz tovrstnih izkušenj nisem imela, zato sem za intermezzo dala kakšno mnenje na splošno.
»Moram čimprej na prosto«, sem si ponavljala, ker se mi tudi na tem mestu ne obeta rešitev vprašanja, ki sem si ga zastavljala.
V mirnem prostoru bolnice, kamor je pokukala le kakšna snažilka, sem si čas zapolnila s študijem in tako uspešno opravljala obveznosti na fakulteti. Bi bila ob upravičeni diagnozi psihoze tega sposobna?
Še vedno sem bila hospitalizirana. Skrb zame je prevzela starejša zdravnica, ki se je šolala po psihoanalitično usmerjeni psihoterapiji. Bila je mila po značaju, zaupljiva in sčasoma sem se nanjo navezala. Dobila je tako moč nad mano, da me je po nekaj letih oblikovala kot plastelin. Seveda sem ji zaupala svoje čustvovanje in razmišljanje glede spolnih želja. Na moje vzgibe do žensk me je vsakič znova racionalno zavrnila. Menila je, da ne bi bila sposobna udejanjit intimnega stika z žensko in me spodbujala k zvezi z moškim.
In sem se po osmih letih njene terapije res poročila. Zakon ni stekel, mož je imel čustvene težave s seboj in tudi z moje strani sem od začetka vedela, da to ni pristna ljubezen, temveč bolj skrb za moža, ki me je spominjala na materinsko. Ločila sva se že pred rojstvom prvega otroka.
Skrb za hčerko je za nekaj let prekrila razmišljanje in iskanje resnice o sebi. Medtem sem ugotovila, da je poglavitna ljubezen najprej do sebe, do svojih pričakovanj in da je nemogoča žetev, kjer ni zanjo osnov v obliki plodnih semen.
Danes se ne sprašujem več, kdo sem. Vse odgovore vsakodnevno najdem v pogledu ljubljene osebe. S kolegico sva se po dolgih letih srečali in skupaj popili kavo. Nikoli ni izvedela, kaj je samo njena prisotnost povzročila v mojem življenju.
Zapisala: Poetmaratonka
Preberi tudi druge zgodbe: https://ustavi.se/tag/natecaj-2019