Še tole naredim in še tole naredim in še tole. Ne ni čas zame, ne, ne. Kaj moram danes početi? Gledališče, kolesarjenje, manikura, pedikura, kje so moje slušalke? Kaj moram narediti, da bom fit? Ojoj, moje roke se starajo, moj vrat, … Me bo še imel rad? Kaj je to okoli mojih bokov? Zakaj ne morem izgubiti tolšče? Danes nič več hrane.
Večer: gledam TV, ne morem, nekaj rabim, kje je čokolada? Samo en košček. Joj, ni jo več. Kaj zdaj? Ne bom nič jedla jutri, ves dan. Zdržim, ura je večer, jedla nisem skoraj nič. Super, zmogla sem.
Naslednji dan. Tečem na Šmarjetno, tečem iz nje, še enkrat gor in še enkrat dol. Sodelavec mi je rekel, da imam telo, katerega bi mi zavidale najstnice. Nisem še za odpis. Sesam, zlagam perilo. Gledam nanizanko. Preberem članek, dva. Kadim. Nakupujem. Služba. Babji čvek: kje si kupila to obleko, kaj si danes skuhala svojemu psičku, skoraj bi jokala včeraj ob Zvezdah plešejo.
Ni časa za globino, ne ni ga. Ko bom stara, si bom vzela čas za razmislek, ko bom stara. Si bom sploh kdaj dovolila, da bom stara? Si bom kdaj dovolila, da moje telo ostari ob ljubezenski podpori mene same? Bom zmogla z ljubeznijo sprejeti svoje gube, svoje sive lase, visečo kožo, dlačice, ki rastejo na vedno več mestih? Si bom dovolila občutiti žalost, ker me zapušča zunanja lepota telesa in ali bom zmogla zanetiti ogenj notranje lepote, ki pride s kvalitetno starostjo? Si dovolim, da raziskujem svoje globine, si jih dovolim deliti z drugimi? Ali se držim površine, ker je le ta bolj varna, ker je tako nekje dogovorjeno. Kje? V svetem pismu kapitalistične potrošnje od prvega do zadnjega poglavja.
- O.k. lepota je odšla, ne morem si več lagati, preveč je očitno. Kaj je ostalo? Izvotljenost? Kdo sem, ko se ne identificiram s svojim telesom? Kaj so moje globine? Kje je moja Lepota ženske, ki ni vezana na leta?
- Kaj hrani mojega duha, mojo dušo? Tišina, praznina, nedejavnost. O ne, jaz ne morem biti nedejavna, o ne. To me naredi živčno.
- Dovolj je, dovolj. Slišiš, ljuba moja, dovolj je brzenja in hitenja, dovolj.
Objemi se, tokrat zares
Ustavi se in objemi, objemi vse v sebi, vse, objemi vse svoje živčnosti, nervoze, občutke nezadostnosti, blokade, nemoči, vse … ne beži več. Veš, vse smo iste, vse. Tudi tiste, ki jih vidiš z največjim nasmeškom na obrazu in ki te bodo prepričevala, da nimajo več slabih dni, ker so se naučile obvladati to in to tehniko. Oh ne, ne govorijo resnico. Ne lažimo si več. Ali ni čas, da iskreno spregovorimo o tem, da ni pošteno, da moramo toliko talentov, ker pač ne pašejo v svet razuma, pomesti pod preprogo.
“Prilagodi se otroku, prilagodi se možu, prilagodi se delodajalcu, prilagodi se gostom, prilagodi se stranki, prilagodi se sosedom …” Dovolj. In kdaj sem jaz lahko jaz? Kdaj mi ni treba igrati idealne, nezahtevne žene, kdaj mi ni več treba igrati idealne gostiteljice, poslušne zaposlene, vserazumevajoče mame.
Veste, tudi jaz kdaj prdnem in veste kaj, v bistvu mi je vseeno, če ni posesano po dnevni sobi. Veste kaj, včasih čisto obupam nad svojim spolnim življenjem in tem, da me bo mož, kdaj sploh začel poslušati, kaj si želim v postelji. Ja, ja on bi samo nabijal. Jaz pa si tako želim, da bi si vzel čas zame in bi z jezikom in nežnimi prsti raziskoval moje telo. Ja in sanjam o ljubimcu, res ja in obenem sem noro ljubosumna, na vsak pogled, ki ga mož nameni mlajšim od mene. Ja in včasih mi gredo take misli po glavi, da sploh ne vem, komu bi jih zaupala. Ja in zelo pogosto se počutim osamljeno, ker v meni biva neizjokan jok moje neplodnosti, jok mojim splavom spontanim in namernim, jok odpovedi za uspeh otrok, odpovedi za voljo podpore možu, jok za neizživetimi ljubeznimi, jok za vsemi izgubljenimi možnosti izražanja svoje pristnosti. Jok, ker sem bila spregledana v tem, kar sem, jok, ker se moram zadrževati. Jok, ker ne smem jokati, jok, ker ne smem žalovati, jok, ker se ne smem smejati, jok, ker sploh ne smem biti zavistna, razočarana, obupana.
Kaj pa, če mi pripada?
In kako naj potem ljubim? Kako naj ljubim, če sem pozabila, kdo sem? Kako naj ljubim, če sem biser svoje ljubezni pokrila z zamolčanimi čustvi? Ovita v prezir, ki ga poraja neizpolnjena naloga biti popolna – biti ne jaz, biti ne avtentična, biti ne izgubljena v tem svetu nesmisla ovitega v hitenje in površino.
Nam pripadajo globine, nam pripada mogočna moč povezave z materjo Zemljo, nam pripada ples z vetrom, ognjem in vodo, me smo ljubezen v gibanju, pa nas si bo ta ljubezen že kar koli. Take kot smo ta trenutek, smo v redu. Tudi, če se požvižgamo na vse darove ženskosti, če jih ne čutimo, začnimo tukaj, kjer smo: tukaj in zdaj. Začnimo z ljubečo podporo sebi v trenutku USTAVI SE.
Ustavimo se in se vprašajmo, kaj odrivamo od sebe, česa nočemo imeti pri sebi. Verjemite, vse imamo kaj takega. Objemimo te dele sebe in jih zaživimo na naš način.
Da ne bo telo edino, s čimer se bomo istovetile, pokažimo svetu, kdo smo, če si ne dovolimo, da nas omejujejo nesmiselna pravila. Naj bomo me same tisto, kar nam bo dajalo moči, nas plemenitilo in razsvetljevalo. Pokukajmo vase v svoje globine, potopimo se v globel 7 ujetih junakov.
Mateja Debeljak
univerzitetna diplomirana socialna delavka, soustanoviteljica društva VseDobro in moderatorka foruma Vrnitev k sebi.
