Zgodba: Ana M. za Natečaj: #ustavise in napiši
6.00. Budilka. Ne že spet. Dremež? Itak. Po kakšnih treh dremežih se končno zbudim do te faze, da lahko preklinjam nov dan, ki me čaka. Spomnim se obveznosti, ki jih imam. Kar zdi se mi, da ne zmorem, čeprav nekje v sebi vem, da še zdaleč ni tako. Vstanem in hitim do kopalnice. Jutranja rutina umivanja zob in ličenja je vse drugo, kot zabavna. Spomnim se časov, ko sem si zjutraj prižgala radio in prepevala, preden sem se odpravila od doma. Skomignem z rameni, tej časi so mimo. Nato hitim do omare. Nič, kar je v njej, mi ni všeč, ampak najdem nekaj preprostega, kavbojke in športno majico. Pogledam se v ogledalo in opazim, da dobro izgledam. Pa sama sebi nekako nočem priznati, še sama sebi ne verjamem. Nato odhitim na vlak do Celja. Na poti do dela si vzamem še kavo. Na delu je stresno. Zdi se mi, da sem v vsakem trenutku nadomestljiva in v določenih trenutkih tudi popolnoma neuporabna. A kaj morem, tako je v današnjem svetu in moraš se boriti za to, da si pristen, popoln, učen, lep, za povrh pa še nekaj posebnega. Vsi v vseh iščejo »tisto nekaj«. Bi lahko bilo preprostejše? Povprečnost na delovnem mestu ni dovolj in v trenutku, ko narediš napako, pred vrati podjetja stoji vsaj deset mladih zavzetih študentov, ki bodo z veseljem prevzeli tvoje mesto. Po službi spet hitim do vlaka. Seveda vmes začne deževati in živčna po torbi iščem dežnik. Ko sem že čisto mokra, ga najdem in odprem. Stopim še v lužo in v naslednjem trenutku preklinjam osebni avto, ki me poškropi še po tistem ozkem delu hlač, ki je bil do tega trenutka suh. Zakričim za njim: »Pa daj glej malo!«. Seveda me ne sliši. Ko končno prispem do vlaka, živčna postopam po postaji. Analiziram svojo uspešnost pri delu. Pomislim na druge, vsi so boljši od mene. Se mi samo zdi? Ne vem. Doma popoldan malo zaspim. Zbudim se sredi popoldneva, zopet polna negativnih misli in se spravim delat še stvari za faks. Toliko dela me čaka, da sploh ne vem, kje naj začnem. Sredi noči ugotovim, da sem zaspala sredi dela. Ugotovim tudi, da od poldneva nisem nič jedla, se zvečer nisem stuširala in sem pozabila na kavo s prijateljico. Pa sva se pogovarjali o tej kavi že jeben mesec. Mah, kr neki.
6.00. Budilka. Odprem oči in pogledam skozi okno. Kako lep dan bo danes! Vstanem in prižgem radio. Do kopalnice odplešem v ritmih moje najljubše izvajalke. Kako zabavno je umivanje zob, če zraven še malo zaplešem in s ščetko v ustih poizkusim izgovarjati besedilo pesmi. Danes se naličim malo bolj intenzivno, ker lahko in ker se danes zavedam, da izgledam dobro. Skuham si kavo, ker je takšna, kot jo pripravim sama, najboljša. Še enkrat se vrnem v spalnico. Pogledam ljubezen svojega življenja, kako še vedno spi, obrnjen proti steni. Danes ga opazim, se spomnim, kako ga ljubim in ga poljubim, preden grem. Odhitim na vlak, ker pač sem takšna, da se od doma odpravim zadnji trenutek. Danes mi ni mar za opazke znancev, da spet zamujam. Na poti do službe me ujame ploha. Nasmejim se in se spogledam z dijaki, ki jih briga, če bodo celi mokri prispeli do šole. Opazim, kako se smejijo in sploh ne opazijo, da dežuje. Danes je tudi meni vseeno. Ko pridem do službe, z nasmehom pozdravim vratarja. Danes se zavedam, da sem dobra v tem, kar počnem. Pogledam sodelavko, ki mi gre sicer v nos, ker je splošno znano, da je najboljša. V istem trenutku se zavedam, da je res dobra, in da sem lahko srečna, da jo poznam. Vem, da me ima rada, in tudi jaz imam njo. To ji danes povem, in jo povabim na kavo, ki sem ji jo dolžna, ker je že večkrat popravila kakšno mojo napako. Po službi se odpravim na železniško postajo, vendar se danes ustavim v svojem najljubšem butiku in si kupim obleko, ki sem jo v izložbi opazovala že cel teden. Danes ne mislim na stvari, ki so mi šle pri delu narobe, ampak se spomnim lepih trenutkov v službi. Popoldan se odpravim peš na sosednji hrib in na vrhu se zavem, da sem kar hitro premagala precejšnjo višino. Zvečer skuham večerjo. Rižev narastek, ker vem, da se mu moj zdi najboljši. Še dopišem eno stran v diplomsko nalogo in z njim pogledava najino najljubšo serijo. Zavem se, da sem živa, zdrava, mlada in lepa. Opazim, da sem dobra oseba in da vsem želim le dobro.
Samo #ustavi se in poglej stvari od daleč. Nič ni tako grozno, kot se zdi. Poglej iz druge strani. Če pa te kdaj doleti kaj res hudega, se spomni, da so od nekje zgoraj najtežje naloge pripravljene za najboljše učence. In z dvignjeno glavo stopi naprej.
Za opis svojega dne sem se odločila, ker sem opazila, da je največ odvisno od tega, kako sama gledam nase in na svoj mali svet. In začutila sem, da imam zgodbo, ki jo želim deliti.
Ana M.
