Zgodba: M.J. za Natečaj: #ustavise in napiši
Prvi koraki na poti v življenje znajo biti nekaj čudovitega, včasih pa tudi nekaj groznega. Vse misli, besede in dejanja spreminjajo našo osebnost in nas naredijo drugačnega od drugih. Otroci ne poznajo tegobe odraslih, saj za njih je svet nekaj najlepšega.
Se spomnite dneve, ko ste preživeli v šoli, kjer imate nešteto prijateljev, vsi se med sabo razumete in ne veste kaj vas v življenju vse čaka. Vsi skriti pogovori, iskanje resnice, vsa vprašanja o vsem in brez tegobno življenje. Počasi odraščate in razumete nekatere stvari. Občutite jezne besede, polne zaničevanja, vzdevki, ki vam parajo srce, ne sprejemanje ljudi, zato ker ste ‘drugačni’. Čeprav sebe vidite iste kot njih, je na vas neka napaka, kjer se drugi ne strinjajo z njo. Vse to dogajanje vas počasi spreminja, mogoče v samotarja, mogoče v ljubitelja fantazijskih zgodb, kjer je vse mogoče in vse lepo, mogoče res v osebo, ki ni ista množici. Med vsemi ljudmi iščete sebi enake ali pa vsaj podobne, da bi vas lahko sprejeli. Zakaj si tako želimo biti nekje sprejeti? Zakaj pri temu izgubljamo svoj jaz, samo za to, da bomo enaki? Zakaj se bojimo biti to kar smo?
Leta počasi minevajo, pridobivamo izkušnje, ki so nas oblikovale v osebo, ki smo danes. Še vedno se ne izpustimo iz temačnih globin in prikrivamo sebe kakršni smo. Mogoče obožujemo drugačnost, da smo skoraj vedno v črno odeti, z veliko preluknjanimi ušesi, z velikimi željami o tetovažah in čudnimi pričeskami, z željami, da bi lahko vedno pisali pesmi, izdali knjige in od tega živeli, našli neko sorodno dušo, ki nas bo ljubila tako kot smo, bili popolno sprejeti od svojih staršev, ki se jim naše ideje o življenju ne zdijo normalne, brez zadržka povedli mnenje in pri temu ne bi bili osovraženi, bili končno to kar si želite biti… ampak svet se je odločil drugače. Prejokane noči, zaradi vseh tegob, ki mogoče niso za vas velike, so pa za nas. Izgubljanje duše, ker ne poznamo poti, ki bi si jo morali začrtati.
Leta počasi minevajo in kar naenkrat odrastemo. Spoznamo, da tudi če se svet odloči za nekaj, lahko to spremenimo. Ustavimo se in premislimo o vseh. Odločimo se, da tako ne bo šlo več naprej. Želimo živeti, ljubiti, se smejati … Vse besede, misli in dejanja so nas naredile v osebo, ki ima moč, da naredi to kar hoče. Sprejmemo preteklost, se ji zahvalimo, za vse kar nas je naučila in ker nas je naredila močnega. Najdemo ljudi, ki jim zaupamo in so veseli, da nas poznajo, se veselijo in včasih tudi jokajo z nami. Začrtamo si želje in jih počasi uresničujemo. Mogoče se ne razumemo v vsem s starši, ampak jih imamo vseeno radi. Mogoče smo izgubili nekaj prijateljev, ker smo bili drugačni, ampak smo dobili nove. Mogoče so barve za nas španska vas, ampak se čudovito počutimo v črni. Mogoče imamo eno škatlo, kjer zbiramo denar za tetovažo in se veselimo dneva, ko se bo pojavila. Mogoče končno začnemo pisati in objavljamo na internetu in ne skrivamo. Mogoče končno najdemo osebo, s katero bomo preživeli do konca življenja in vsako jutro slišimo besede: Dobro jutro draga, ljubim te. Mogoče končno začnemo uživati življenje in odstranimo strah, ki se že od malih nog zažira v nas.
Sprejmemo vse in MOGOČE izgine. Močni smo, da vse tegobe premagamo. Končno se lahko postavimo zase in zadihamo s polnimi pljuči.
Oseba, ki končno ljubi življenje in sebe.
