Po naravi sem večni optimist, rada vedno pomagam drugim, se identificiram z njihovimi stiskami in problemi. Sem mojstrica dobrega poslušanja, deljenja dobrih, pozitivnih nasvetov in tolažbe drugih. Velikokrat, preveliko krat, pozabim nase in se neprenehoma predajam drugim.
Mama treh sinov, najmlajši ima 7, najstarejši 13, v najlepših, 42. letih, ki si vedno znova in znova postavlja visoke cilje in od same sebe pričakuje nič manj kot absolutno popolnost. Perfekcionist po duši in naravi, ki je do sebe najbolj kritičen.
V življenju nisem imela podpore staršev, pozornosti je bil deležen v glavnem brat dvojček, ki je imel neprestano neke probleme in mu je, po besedah moje mame, treba pomagati. Še danes živim v njegovi senci.
Kaj vse sem delala, da bi prišla do tistega kančka pozornosti. Bila sem odlična učenka, dobra športnica, …, nič ni bilo nikoli dovolj dobro, niti opaženo. Hrepenela sem po pohvali, po maminem objemu, namesto tega so bile tedensko na urniku batine očeta alkoholika. Otrok, najstnik, neljubljen, neželen, vedno v senci. Težko obdobje sem doživljala že kot srednješolka, ko nisem upala, znala, smela govoriti o svoji stiski. Ne, sošolkam, ki so živele v srečnih, ljubljenih družinskih okoljih. Kako sem jim to zavidala.
Kljub vsemu nisem klonila, odšla sem na študij v drugi kraj in uspešno diplomirala, kaj pa drugega. Starša se rada pohvalita, da je hčera univerzitetni diplomiranec, kaj več od tega, pa tako ne vesta kako in kaj sem študirala. Sama sem morala poskrbeti zase, od doma ni bilo nič. Dopoldan predavanja, popoldan delo preko študenta za preživetje.
Tudi to mi je uspelo. Pravzaprav sem do nekega določenega, prelomnega trenutka dosegla vse kar sem si zadala. Dokler, šok in klasika naše pokvarjene družbe, me je po rojstvu tretjega otroka pričakala odpoved delovnega mesta iz poslovnega razloga. Najbolj presenečena zato, ker so sprva želeli, da pridem prej iz porodniške, potem pa bumerang. Ljudje smo pač samo odvečni strošek. Pa smo res?
Prelomni trenutek
Bolj kot razmišljam, bolj sem prepričana, da je bil tisti dan prvi, prelomni trenutek. Za sabo je potegnil razmišljanje o lastnih sposobnostih, dvomih ali sem naredila dovolj, … Stopnjevalo se je z vsako zavrnitvijo prošnje za zaposlitev. Na kupe jih je bilo. Ko sem že skoraj imela novo pogodbo o zaposlitvi v rokah, je kot strela z jasnega priletelo vprašanje o številu otrok. Mučna tišina, kaj naj odgovorim, povem po resnici ali se »malce« zlažem? Ne, to nisem jaz. Jaz ne lažem. Kljub odličnim priporočilom prejšnjih delodajalcev to ni bilo dovolj, ostala sem brez pogodbe. Ponovno na tleh in na začetku. Utapljam se v misli ali je greh imeti več otrok? Ali ženska dandanes res ne sme imeti družine in kariere? Ne, nisem si tako predstavljala življenja. Sem skrbna mama, za svoje otroke bi dala življenje in hkrati pridna uslužbenka, natančna, delovna, proaktivna. Kaj je s tem narobe?
Sledil je drugi udarec, ki me je skoraj že povozil. Kritičnost bližnje okolice. Opazke o brezdelju, ker sem bila doma, pikre pripombe, da živim na račun svojega moža, očeta najinih otrok. Kako le? Skrbela sem za dom, družino, vzgojo, vse popoldanske aktivnosti otrok in obenem delala v njegovem podjetju, kot finančnik, kadrovik, računovodja, …, vse kar je bilo potrebno.
On je »samo« delal v tujini.
Nič, ponovno ni bilo dovolj dobro, da bi me okolica sprejela, pohvalila. Kričala sem v sebi: »Halo? Kaj res ne vidite, da se bom raztrgala? Da me neupravičeno kritizirate in opravljate?« Nihče ni odgovoril. Samo prazen odmev mojih besed. Začela sem se umikati, zapirat, pogrezati. Nad gladino me je držala misel, da
jaz zmorem vse, čisto vse ne glede na to, kaj drugi rečejo. In sem šla, šla do konca in presegla samo sebe. Omislila sem si še eno redno zaposlitev za polni delovni čas.
Kako zmotno sem mislila, da to je pa to. To je to, kar bo v vseh spodbudilo občudovanje, spoštovanje in končno bom dobila tudi tisto pohvalo, po kateri tako zelo hrepenim. Zelo sem se zmotila. Začela sem kopičiti manjko spanja, manjko prostega časa, zase sploh vedela nisem več. Dokler, dokler nisem dosegla dna.
Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem. Groza! Jaz sem kapitulirala, pa saj to ne more biti res. Pa je. Telo ne uboga več, ko doseže vrhunec utrujenosti. Pregorela sem! Pregorela kot žarnica, ki jo je potrebno zamenjati. Ampak ali se človeka, da zamenjati? Je res tako enostavno? Ni!
Mesec dni bolniške odsotnosti, zopet dvomljiva vprašanja o mojem zdravstvenem stanju, spet kritike na račun delavnosti, različne, seveda napačne in žal tudi škodoželjne teorije o tem, da se mi je zmešalo.
Oči sem odprla, ko se je h postelji sklonil najstarejši sin in me s solzami v očeh spraševal ali bom umrla. Solze so mi spolzele po licu, srce se mi je paralo in takrat sem doumela, da tako ne bo šlo naprej. Potrebujejo me, oni trije moji angelčki, ki so še odvisni od mene, me potrebujejo. Toliko jih še moram o življenju naučiti, toliko povedati.
Obljubljala sem jim, da se bodo lahko vedno zanesli name, da bom vedno tam, ko me bodo potrebovali. Zdaj moram to obljubo tudi izpolniti. Tako se zaradi te obljube vsako jutro postavim na noge, pogledam v ogledalu in si suvereno rečem: TI ZMOREŠ!
Sliši se seveda tako zelo preprosto, pa vseeno ni. Dnevno se učim, berem, se izobražujem, meditiram, posvečam se majhnim pozornostim, ki me razveseljujejo in absolutno zavračam vse, kar je negativno. Naučila se bom, tudi to, kako odmisliti vse in vsakogar, ki me dela nesrečno, vse kar negativno vpliva na moje počutje, vse kar v meni vzbuja strah, grozo, bolečino in nepotreben stres.
Na dobri poti sem in vem, da bo prišel dan, ko bom spet popolnoma srečna in zadovoljna, ko bom čisto preprosto JAZ!
zapisala: Jana Kobal