Sedim v parku in opazujem veverice, kako s svojimi gibkimi telesi, skoraj neopazno, smukajo po razbrazdanem hrastovem deblu. Poletje je: ližem vaniljev sladoled in se sprašujem, zakaj ga še nisem čisto zares začutil. Zdi se mi kot, da je imelo kakšno leto prej drug vonj, dnevi so imeli drugo konsistenco in prežemala jih je neka voljna melanholija.
Sam si v cvetu ko vzideš čez gladino.
Vsega tega letos ne čutim, čutim pa veliko težo in obilo pritiska – v sebi in okolici. Ko se je življenje po koroni spet nekoliko normaliziralo, se mi je nagrmadilo ogromno dela; tisoč in en projekt, mnogo odločitev in nešteto pijačk s prijatelji in prijateljicami, s katerimi se zaradi danih razmer kar lep čas nisem mogel videti. Izčrpan sem, zmeraj težje najdem ravnovesje med delom in prostim časom. Kot svoboden umetnik je moje delo in posledično s tem povezan zaslužek, velikokrat podvrženo negotovosti. Imam obdobja, ko imam zelo veliko dela in obdobja, ki so podvržena suši. Tako si zelo težko ustvarim neko rutino, ki bi mi omogočala ravnovesje in dolgotrajni mir v svojem življenju. Velikokrat čutim globoko razpetost med željo po nenehni produktivnosti in ustvarjanju novih projektov in željo po tišini, raziskovanju svoje notranjosti in intuitivnem delovanju.
Kako težko si je ostati zvest
Velikokrat se mi zdi, da ljudje v tem svetu, ki se spreminja s svetlobno hitrostjo, zelo hitro izgubimo rdečo nit svojega življenja. Kam smo bili že namenjeni, ko smo živeli v skladu z lastnimi željami in potrebami? Iz leta v leto spoznavam, kako zelo težko si je ostati zvest in živeti v skladu z lastnimi prepričanji. Sprašujem se, če je sploh možno živeti brez sklepanja kompromisov in če je prav to sklepanje kompromisov tisto, ki nas izgradi v odrasle ljudi. Velikokrat se sprašujem, če potemtakem sploh želim odrasti, če bi to pomenilo, da ne morem živeti svojega najbolj avtentičnega jaza. Zavedam pa se tudi, da ljudje nismo ustvarjeni za življenje v samoti in potrebujemo drug drugega, neko skupnost, ki pa ima določena pravila in načela za ohranjanje nekakšne »harmonije«.
Utišati vse glasove iz okolice in prižgati zvezde
Ugotavljam, da zmeraj težje živim z zavedanjem, kaj vse ne lepega se dogaja v naši državi in po svetu. In potem se sprašujem, če je vredno slediti novicam in se zmeraj znova izpostavljati informacijam, katerih pričevanja so velikokrat nepreverjena in polna polresnic. Milni mehurček, v katerem sem bil varno ukalupljen od svojega otroštva, se mi je razpočil zelo hitro po razmahu korone. Predvsem zaradi spoznanja, da v tej situaciji individualizem odpade in, če bi radi prišli iz te brozge s čim manj posledicami, bo treba stopiti skupaj in pozabiti na mejo med mojim in tvojim. V situacijah, ko me prežema strah zaradi vseh možnih dvomov in vprašanj, na katera mi nihče ne more s popolno gotovostjo odgovoriti, se skušam nekako pomiriti z aktivnostmi, ki so mi vlivale pozitivno energijo v otroštvu, še preden sem začutil duh časa in začel misliti, da bo me lastno življenje nekega dne prehitelo in bo za vse že zelo hitro prepozno. Takrat se z bosimi nogami odpravim v gozd, pustim, da me opeče sonce, hrbet naslonim na veter in popustim. Ne mislim, ampak poskušam samo biti, sam s seboj, utišati vse glasove iz okolice in prižgati zvezde.
USTAVLJAM SE
Sedem na stol
in opazujem čas
ki plemeniti moj obraz
diham
nikamor več se ne mudi
le jaz
v tukaj in zdaj
v meni je raj.
Fotografinja naslovne fotografije: Urška Lukovnak