Zadnje čase me obdajajo misli, kako naravno in lepo bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da lahko vsi plujemo v istem čolnu. Kaj je vzpodbudilo te moje misli? Hrepenenje in želja po globoki povezanosti z vsemi in vsem. Presega delitve, ločevanje ljudi. Pa tekmovanje in primerjanje. Kako globoko smo ljudje ranjeni v sebi, da se poslužimo tako bolečih mehanizmov. Če bi pluli na isti ladji, bi se morali odpovedati ponižanju ljudi, visokih osebnosti, lačnih in prezrtih. Bistvo te ladje pa je še v nečem: vsak bi imel svoje zavetje. Počutil bi se varnega. Prav vsak.
Ker je to nekaj tako naravnega, verjamem, da lahko dosežemo. Četudi se zdi, da se v naše misli hitro priplazi tisti črv: »To ni za ta svet«, ali pa »Vse je že izgubljeno«. Domislila sem se nečesa. Vsi poznamo rek, da ne moremo rešiti sveta brez drobnih korakov, ki počasi rešujejo ljudi okoli nas. V mislih si prikličem ljudi, ki so mi v življenju nekaj dali, pustili pečat. Moja družina, prijatelji, sodelavci, moji učitelji. Ljudje, ob katerih sem lahko rasla in so verjeli vame. Mi dajali upanje in me bodrili. V mislih se jim zahvalim. Vsakemu posebej, s hvaležnostjo. Nekateri so se moje poti le dotaknili, drugi so še vedno tesno ob meni. Vendar prav vsak, ki ga čutim kot pomembnega, je delček moje zgodbe, mene.
Čas, v katerem smo sedaj je dragocen. Sporoča nam, da edino odnos in povezanost nekaj šteje. Iščimo v sebi čuteče srce, ki mora najti pot do sočloveka. Imamo srce in oči, da odkrijejo drugega.