KO IMAMO VSEGA DOVOLJ, BI SE NAJRAJE SKRILI V MIŠJO LUKNJO
…ker nas tam nihče ne bi našel. Niti iskal. Imeli bi čisto svoj prostor, kjer bi se v miru razjokali in dali ven vso svojo bolečino. In potem?
Četudi si to zaželimo, ni nič narobe. Vsakdo potrebuje svoj prostor in čas, da je sam s seboj. Vendar čas in prostor »biti sam s seboj« imata svoj domet. Ljudje smo narejeni tako, da potrebujemo drug drugega. Da se v ranljivosti sprejmemo, torej sprejmemo tisto, kar v krizi in težkih trenutkih priplava na dan. Tisto, kar smo morda uspešno skrivali pred drugim, morda celo pred možem, ženo. Kako težko je pokazati tisto najglobje v nas, ki se pokaže ravno tedaj, ko je najtežje. Vzdržati s tem in počakati, kako nas drugi v tem sliši, vidi, kako nas v tej ranljivosti sprejme.
Ljudje lahko damo le tisto, kar smo. Smo pa celota: iz mnogih delov naše osebnosti. Največkrat se bojimo ravno tega našega ranljivega dela in ga največkrat ne pokažemo svetu okoli nas. Življenje pa vedno stremi k temi, da ljudje rastemo. In slej ko prej od nas zahteva, da maske snamemo, da se soočimo z bolj skritimi deli sebe. Napredujemo lahko le tako, da svoje maske-vsaj na vsake toliko časa-snamemo. Odkrijemo svoje obrambne mehanizme.
Da bi znali videti druge ljudi, moramo znati videti sebe. Si vzeti čas, se poglobiti vase in ta čas poimenovati »obogatitveni čas«. Ustavi.se je kar pravi slogan. Zmoremo?
Obogatitveni čas je tisti, ki vsebuje hvaležnost za vse tisto, kar smo, kar se nam dogaja in za ljudi, ki jih imamo ob sebi. To je tisti trenutek, ko se srečamo s seboj, obogatimo sebe in to obogatitev prenesemo tudi na druge. Tako mišja luknja kar naenkrat postane premajhna, pretesna in dolgočasna.
Več o Lidiji Bašič Jančar lahko preberete – https://lidijabjancar.com/